Luknjanje prsnega koša ni več dovolj, potrebno je raztrgati hrbtenico

Torek ob petih, Recenzije, 30. maj 2017 ― Osmi potnik. Posrečeni prevod vse od izvirnika leta 1979 naprej ne zdrži te jezikoslovne domiselnosti. Analogno je potrebno takšnemu zaključku pritrditi tudi, ko govorimo o filmski vrednosti. Franšiza, ki se je začela z mojstrovino in se izjemno nadaljevala sedem let kasneje (Osmi potnik 2, 1986), sedaj sestoji že iz šestih igranih filmov. Univerzum, zgrajen na biomehanični krajini preminulega švicarskega slikarja Hansa Ruedija Gigerja, kljub pomanjkljivim naslednikom še naprej ostaja ravno toliko zapeljiv kot je grozljiv. Izjemne snemalne lokacije, prepoznavna kostumografija in klavstrofobična scenografija zaokrožajo veličastno podobo kronološkega nadaljevanja Prometeja (2012). Raznovrstni morasti pošastki se z nič manjšim veseljem prisesajo na betico radovednih, le da jim luknjanje prsnega koša ni več dovolj. To je passé, danes je potrebno raztrgati hrbtenico. Prikladno, če se strinjamo, da je v filmskem žargonu scenarij hrbtenica sedme umetnosti, od katere je odvisno, kako uigrani bodo posamezni deli kot celota. Ne pomaga vnovičen izjemen performans Michaela Fassbenderja – Irec, nemških korenin je tako dober, da zvozi dve vlogi. Znajde se v blodnjah lunatičnega androida z božjim kompleksom Davida in jih hkrati zre skozi oči bolj stoičnega replikanta Walterja. Tudi nova Sigourney Weaver (Katherine Waterston) je v vlogi Danielsove posrečeno odločna poznavalka preživetja, čeprav so liki kot po pravilu spisani brez ozira na karakterizacijo. Glede slastne kinematografije ne bom izgubljal besed, saj je pri visokoproračuncih pričakovana, če ne že obvezna. Uvod je podobno obetaven kot pred tem pri Prometeju (2012): pogovor med androidom Davidom in njegovim stvariteljem Petrom Weylandom (Guy Pearce) služi kot vsebinska iztočnica osrednji zgodbi, ki spremlja kolonizacijsko odpravo vesoljske ladje Covenant, namenjene na za to skrbno izbrani planet Origae-6. To je še preden se začnejo liki obnašati, kot da v prtljažniku nimajo tisoč ali dva človeških embriev ter zaradi o

Rasizem kot grozljivka

Torek ob petih, Recenzije, 11. april 2017 ― Kdor je videl Kramerjevo Sojenje v Nürnbergu (1961), pozna Spencerja Tracyja. V svojem času je veljal za enega najboljših igralcev, še bolj spoštljiv igralski opus pa bi nam verjetno zapustil, če ne bi imel težav z alkoholom, zaradi česar je zavrnil nekatere velike vloge. Toda kakšna je povezava med zvezdnikom starega Hollywooda in sodobnim horrorjem, sicer režiserskim prvencem Jordana Peeleja, piscem komične akcijke Keanu (2016)? Verjetno majhna, če ne bi preminuli ameriški igralec iz Milwaukeeja z režiserjem Stanleyjem Kramerjem šest let kasneje sodeloval še pri znamenitem celovečercu Ugani, kdo pride na večerjo?, ki se je v filmsko zgodovino zapisal tudi po zaslugi Tracyjeve upodobitve očeta, čigar hči pripelje domov temnopoltega zaročenca. Z oskarjem nagrajeni scenarij je star okroglih 40 let: morda za odtenek zastarel, a ko govorimo o problemu »pigmentiranosti« še kako aktualen. Zakaj problemi s pigmentom? Zakaj takšno leporečenje? Tako namreč težave, s katerimi se bosta morala iz dneva v dan spopadati njegova hči in njen zaročenec, v svojem govoru povzame Spencer Tracy. Človek bi si mislil, da (vsaj) potem, ko je antropologinja Nina Jablonski rasno vprašanje zreducirala na prilagoditveni mehanizem, podobna situacija ne bo vredna ponovne interpretacije. A to bi bilo naivno. Jasno je, da človek veliko misli, a še vedno bistveno manj razmišlja. Težave, povezane s količino melanina, predvidi tudi Chris (Daniel Kaluuya), ko svojo punco Rose (Allison Williams) mimogrede vpraša, ali je svojim staršem omenila barvo njegove polti. Seveda ga ta pomiri, rekoč – vse je okej – in tudi res se izkaže, da so njeni starši eni tistih, ki bi še tretjič volili Obamo. Ali bi volili Hillary Clinton ali Donalda Trumpa, je že drugo vprašanje. Skratka, kot se za horror spodobi – vse je videti v najlepšem redu, a ravno to je razlog za preplah. Prepredenost z referencami nakaže že uvod, ki močno spominja na recimo Carpenterjevo Noč čarovnic (1978) ali pač kateri drug slasher, v kate

Ko nas življenje potisne v koprive

Torek ob petih, Recenzije, 24. januar 2017 ― Svet se spreminja, časi se spreminjajo. Vse se spreminja, le jaz ostajam vedno isti. Če sami niste nikoli izrekli podobnega stavka, ste pa zagotovo slišali koga, ki ga je. Aurelie Valognes je knjigo Stara mama v koprivah izdala v samozaložbi, kaj kmalu pa je dosegla mednarodno prepoznavnost, saj so njeno delo pričeli prevajati v tuje jezike, saj je s svojim hudomušnim jezikom in francoskim humorjem nedvomno primerna za vsakega bralca. Potisniti staro mamo v koprive je novejši francoski izraz, ki pomeni, da pripeljemo nekaj do konca in še čez. Nedvomno ni lepo, da bi potiskali stare mame v koprive, vendar se lahko iz tega izcimi tudi kaj dobrega. Pa poglejmo. Ferdinand Brun je osemdesetletni nergač, navdušenec nad zgodbami o umorih in morilcih. Je človek, ki ne razsipa denarja, pa tudi z izražanjem čustev si ni najbolj domač. Ko ga ravno zaradi njegove hladnosti zapusti žena, se preseli s psico Daisy v stanovanje večnadstropne hiše, kjer si želi samo miru. Vse pa na žalost ne steče tako gladko, kajti zdi se, da ga preostali stanovalci ne marajo preveč, saj moti njihovo idilo sončnega in prijetnega doma, Daisy pa po njihovem mnenju ustrahuje vse živalske prebivalce hiše, po besedah pedantne hišnice, gospe Suares, so njeni kanarčki ravno zaradi strahu pred psičko umrli. Ferdinand tako niti malo ne skriva, da ne mara nikogar, razen njegove psičke, ki pa nekega dne izgine. Ferdinandu se podre svet. Edina oseba ob njem, ki mi je nekaj pomenila, je sedaj ni več, hčerka, ki živi v Singapurju pa želi svojega očeta preseliti v dom starostnikov. Utopično bi bilo misliti, da se je Ferdinand s tem strinjal. S hčerko sta se tako dogovorila, da ima mesec dni časa in ji dokaže, da je sposoben samostojnega življenja. Vse s zdi lepo in prav, a kaj, ko bo sodnica, ki bo ocenjevala njegovo sposobnost, ravno gospa Suarez, ki se ga tako močno želi znebiti. Ko se zdi, da slabše ne more biti, pa se človeku, ki ne mara sprememb, vse začne spreminjati s svetlobno hitrostjo. V stanovanje

Čarovnica iz Blaira proti dronom

Torek ob petih, Recenzije, 17. januar 2017 ― Da, čarovnica iz Blaira tokrat je med igralsko zasedbo. Shujšana, starikava ženica, ki opreza za obiskovalci gozda in ob tabornem ognju pušča čudaška ročna dela, je z leti postala še bolj zakrknjena in do mladine še manj razumevajoča. V gozdu se sila hitro začne dogajati – kot bi se slikovito izrazili Američani – crazy shit. Gozdna divjakinja premetava šotore, kvari drone, lomi drevje in zafrkne tudi GPS. Kos ji ni bilo analogno, zakaj bi ji bilo digitalno? Brat režiserke prvotne odprave se leta pozneje še ni sprijaznil z njenim izginotjem. Saj veste, z izginotjem tiste, ki je namesto robčkov v nahrbtnik vrgla dodatno baterijo. Nova skupina nevednih skavtov želi preveriti, če je fant, ki ga je coprnica leta 1999 poslala v kot, še tam. Verjetno ste ob ogledu prvenca razmišljali, v kako nezavidljivi situaciji se je znašla radovedna trojka. Medtem ko so snemali dokumentarec, so s pomočjo izjav okoliških prebivalcev resda vzpostavili mit o coprnici, a vir tesnobe in neugodja ironično praviloma ni izhajal iz tega. Izgubiti se v tako prostranem gozdu – brez hrane in zemljevida – je bilo samo po sebi srhljivo. Skupinska dinamika, z občasnim humorjem ter sanjarjenjem o maminem pireju in vroči kopeli, je zapečatila uspeh grozljivke, ki je bila takrat nekaj bistveno drugačnega, nekaj novega. Mimo mogočnih debel in dišečega lubja, se je sprehajala sveža sapa. Nadaljevanje z relativno tesnim proračunom se je v dobi obdelav in predelav starega izkazalo za finančno smiselno. Kajpak je v koraku s časom: pozabljivi igralci si za ušesa zataknejo miniaturne kamere, imajo letečega drona in kup ostale tehnološke navlake; a otipljivega scenarija pač ni. Privlačne protagonistke, dva lokalna čudaka, šaljivec in dolgočasen brat. Prvencu je bilo malo mar za izgled osrednjih likov in klišeje, hkrati pa toliko bolj za stopnjevanje napetosti in obupa. Vratolomni posnetki niso bili potrebni. Dobro: nad montažo, razgibanimi prizori in posrečenim preskakovanjem med snemalci se niti ne gre pr

Ko se spove Cerkev

Torek ob petih, Recenzije, 25. oktober 2016 ― »Nečistovala sem. Prikrivala sem. Oče, grešila sem. Tvoja Cerkev.« Čilski režiser Pablo Larraín je znan po odličnih filmih, v katerih kritično slika podobo svoje domovine. Referenčna točka njegovega dela je trilogija o življenju pod Pinochetovo diktaturo (Tony Manero, Post Mortem, Ne!). Tokrat tudi kot soscenarist ob Guillermu Calderónu in Danielu Villalobosu spregovori o dvoličnosti Katoliške cerkve. Ne gre za črno-beli film o grešnikih in njihovih žrtvah. Ali o zavržnosti pedofilije, o grehih posameznikov. Ne, to ni takšen film. Namesto tega se ob gledalčevo moralo podrgne s prispodobno bogato kinematografijo, inteligentnim scenarijem in imenitnim razpletanjem brezhibno tempirane drame, s primesmi trilerja. »Hodil sem v katoliške šole in spoznal veliko spoštovanja vrednih duhovnikov. Spoznal sem tudi duhovnike, ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. Toda spoznal sem tudi take, za katere nihče ne ve, kam so izginili.« Film El Club je zgodba o izginulih. O štirih nekdanjih duhovnikih in redovnici. Ubežali so roki posvetne, civilnopravne pravice, a pokora naj bi bila menda še hujša, čeprav je sprva ni na spregled. V tihem obmorskem mestecu, nekje na čilski obali, je bolj kot kaznovanje duha na dnevnem redu dolgočasje. A to se s prihodom novega stanovalca docela spremeni. S pomočjo enostavnega in učinkovitega zapleta Larraín nadgradi že znano pripoved o cerkvenih nespodobnostih. Na ta način prodre globlje v zavest gledalca. Ugrizne v njegova prepričanja – da tiho zaječi. Sveto kožico in brezmadežni analni seks pa naslovi s humorjem – da ne zakriči. Namesto enostavnih čustev izvablja empatijo in razmislek. Kritizira in apelira. Enodimenzionalni liki in enoznačno obsojanje niso del obreda. Duhovniki so prikazani kot grešniki, vendar hkrati kot ljudje – polni napak in negotovosti. Prestrašeni in obupani. Zdrznili se boste, ko oče Vidal (Alfred Castro), z bolečino v očeh, zagovarja lastno homoseksualnost. Ljubezen do moškega označuj

Tudi nesrečne družine se pozimi grejejo

Torek ob petih, Recenzije, 28. junij 2016 ― Kot zadnja je na letošnji veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega prišla premiera drame 3 zime hrvaške dramatičarke Tene Štivičič. Gre za družinsko sago, ki skozi tri časovne slike opiše približno 100 let zgodovine rodbine Kos. Strogo klasična gledališka uprizoritev s provokativno tematiko ne izkoristi svojega polnega potenciala. Krstna odrska priredba je v MGL nastajala pod taktirko Barbare Hieng Samobor, ki je ubrala bolj klasičen pristop k uprizoritvi dramskega besedila. Predstava je docela zvesta tekstu, katerega priredba sicer temelji na angleškem izvirniku, a se poslužuje tudi nekaterih elementov kasnejše hrvaške različice avtoričinega lastnega prevoda. Izjemno učinkovita je kulisa interierja hiše, ki jo je režiserka postavila v ospredje kot glavno protagonistko zgodbe. Inovativna scenografija je delo Darjana Mihajlovića Cerarja. Tudi preostanek scene z relativno majhnim številom elementov pomaga pri nazornem prikazovanju časovnih preskokov. Pri predstavi izstopata tudi dodelani kostumografija (Leo Kulaš) in maska (Barbara Pavlin). Skorajda nerazpoznavni so igralci v svojih starostnih različicah, ki jih še dodatno poudarijo s serijo izvrstnih, a hkrati subtilnih nians v igri. Moteči pa si posamezni prehodi med zgodovinskimi erami, ko se čez oder enostavno spusti platno in se sicer lepo tempiran razvoj zgodbe sunkovito prekine. Nekateri prehodi so sicer lepo pospremljeni z glasbenimi vložki ter historičnimi propagandnimi sporočili, a je njihov pozitiven učinek prej izjema kot pravilo. Še posebej se rigidnost prehodov izpostavi ob koncu predstave, ko se predstava popolnoma fluidno časovno premakne k zadnjemu monologu. Največji pečat pa uprizoritvi gotovo pusti za MGL neznačilno številčna zasedba, ki je še dodatno zaznamovana s pretežno ženskimi vlogami. Med vsemi bi lahko še posebej izpostavili Ivo Krajnc v vlogi Dunje in Jette Ostan Vejrup v vlogi Karoline. Slednji v svojih mestoma ironičnih distancah do družinskega dogajanja in kompleksnih predzgodb

Izjemna pripoved o izjemni osebnosti

Torek ob petih, Recenzije, 21. junij 2016 ― Kratki roman Milana Dekleve, ki se nanaša, kot že naslov sugerira, o Almi Maksimiljani Karlin, ženski, ki ni priznavala avtoritete, ki je vztrajno nasprotovala patriarhalni družbi in s svojo lastno voljo, odločitvami in dejanji tlakovala vzor ženski emancipiranosti. Kljub nezmotljivi podobnosti Deklevine Alme, nikakor ne moremo neposredno reči, da direktno in biografsko govori o Almi Karlin, saj se avtor osredotoča zgolj na fragmentarne iztočnice njenega življenja, zgodbo pa fiktivno izpelje po svoje, tako kot on vidi Almo Karlin. Če je zgodovinska Alma potovala po svetu, govorila množico jezikov, pisala potopisne romane, Dekleva o tem skorajda ne spregovori ampak svojo zgodbo naplete predvsem kot pripoved zasanjanega malomeščanskega dekleta, ki želi potovati, pisati, predvsem pa se izogniti njeni družbeno pričakovani prihodnosti. Avtorja predvsem zanima Alma Karlin v prelomnih trenutkih, ki so jo najbolj zaznamovala ter jo oblikovala v osebnost, kot jo poznamo. Knjiga je razdeljena na štiri obdobja njenega življenja. Na začetku, preden se z Almo sploh seznanimo, smo postavljeni v njeno londonsko bivanjsko okolje, kjer študira jezike in tke vezi, ki ji bodo v nadaljevanju poti velikokrat pomagale. Drugi del jo postavi pred prvo potovanje, tretji in četrti del pa zaobjemata njeno življenje med drugo svetovno vojno. Ravno tkanje vezi pa literarni junakinji Almi predstavlja tisto odstopanje, ki ga zgodovinska Alma Karlin verjetno ne bi dovolila. In to je zanašanje na pomoč drugih. Zgodovinska osebnost, po kateri se literarno delo tudi zgleduje, ne priznava avtoritete in se ne pokorava pritiskom družbe. Prav takšna je tudi literarna Junakinja Alma, ki je takšna zgolj na prvi pogled. Nedvomno se Dekleva drži biografskega življenja resnične osebe, vendar ji ravno zanašanje na pomoč drugih spodkoplje njeno »herojskost«. Literarna Alma, se je nedvomno šolala v Londonu, tam tudi poučevala jezike, nedvomno je med prvo svetovno vojno prebegnila na norveško, nedvomno je pot

Kritika režimov, ki v drugih narodnostih vidijo manjvredne ljudi

Torek ob petih, Recenzije, 7. junij 2016 ― Eno prvih Orwellovih del smo s prevodom v slovenščino dobili šele pred kratkim, četudi jo je Orwell izdal že leta 1934 in temelji na njegovih osebnih izkušnjah, ko je v Burmi (današnjemu Mjanmaru) služil kot policijski častnik. Če se srečujemo pri Orwelu z zelo kritično stanco in mišlenjem glede duha družbe, nas njegovi Burmanski dnevi dokaj medlo vpeljejo v samo življenje buržoaznega sloja v Burmi. In če smo iz literature navajeni, da smo že na začetku vsaj posredno seznanjeni z glavnim likom zgodbe, nas Burmanski dnevi tako rekoč prevarajo, saj se roman začne z vstopom pripovedovalca v življenje burmanskega uradnika in sodnika U Po Kyina. Četudi se z razvojem zgodbe malce umakne v ozadje, ohranja prezenco ter s svojo prisotnostjo in zlim karakterjem v Kyauktado, majhno burmansko mesto, vnaša dinamiko razsežnosti onkraj hermetično zaprtega družbenega življenja buržoaznih belcev. Tako U Po Kyin predstavlja zunanji vpliv težnje k spremembi družbene ureditve v kolonialistični Burmi. Vkolikor ima U Po Kyin negativno vlogo vplivne osebe zunaj »bele« družbe, je glavni protagonist romana Flory Porley, trgovec z lesom, ki kljub pripadnosti buržoaznemu sloju predstavlja izobčenca, saj v burmancih ne vidi manjvredne rase, temveč celo prijateljuje z lokalnim zdravnikom Veraswamijem, kulturo pa dojema kot fascinantno in nič kaj primitivno. Glede na dejstvo, da je Orwell to delo napisal po lastnih izkušnjah, lahko ravno v liku Floryja opazimo delce Orwellovske avtobiografskosti. Četudi o samih dogodkih, ki jim je bil Orwell priča, ne moremo natančno govoriti, lahko ravno v Floryju opazimo intelektualnega buržoaznega socialista, kot ga lahko gledamo tudi v samem Orwellu, ki je izhajal iz višjih slojev angleške družbe, se je v svojem življenju našel veliko bolj kot zagovornik proletariata, četudi je imel buržoazni pedigre. Nedvomno avtentično prikazovanje destruktivnega angleškega kolonialnega duha v burmanskem okolju nakazuje na Orwellovo čustveno vpletenost v samo literarn

Bodo čarovnice kmalu znova v modi?

Torek ob petih, Recenzije, 24. maj 2016 ― Ljudska pripovedka o čarovnicah Nove Anglije, kot se glasi podnaslov grozljivke The Witch, se odvija v 30. letih 17. stoletja. V času, ko so ljudje še verjeli v krute zgodbice o coprnicah, ki kradejo otroke, letijo s pomočjo ročnih čistilnih naprav in plešejo s hudičem. Zgodba je preprosta in sledi življenju angleške puritanske družine, ki je zaradi očetove pretirane verske gorečnosti primorana zaživeti izven varnega zavetja širše skupnosti. Izobčenje v tistem času seveda ni bila šala. In kot da pomanjkanje živeža ne bi bilo dovolj, se začno nad družino zgrinjati sence bližnjega gozda, v katerem prebiva stara čarovnica, ki ob prvi priložnosti izmakne najmlajšega sinčka. Satanove neveste so pomemben del žanra grozljivk. Česa torej še nismo videli, pa nam lahko to ponudi mladi ameriški režiser Robert Eggers? Osnovni zaplet ni sila izviren, dogajanje je počasno; ni niti poskočnih in akustično primerno opremljenih kadrov, ki bi nas dvigovali iz sedeža. Interpretacija namesto tega stavi na moreče vzdušje, stopnjevanje napetosti med člani družine, pristen vpogled v takratno preprosto življenje kolonialistov ter zgodovinsko točnost, oprto na večletno raziskovanje. Kostumografija in scenografija, ki ju imenitno ujame kamera Jarina Blaschkeja, je podrejena obeležjem zgodovinarjev, zapisom tistega časa in znanju kustosev. Igralci za nameček govorijo v takratni angleščini, čarovnice pa svoje nočne sabate menda pospremijo v enohijanskem jeziku. Pa kaj nam je tega treba, boste rekli. Morda bi se lahko strinjal, a želja po avtentičnosti ne izpade zgolj kot kaprica režiserja, temveč orodje, s katerim gradi zadušljivo atmosfero. Nič manj k temu ne pripomore plazeča se, oprezajoča zvočna kulisa kanadskega glasbenika Marka Korvena, ki zna ob pravih trenutkih kot z nožem zarezati v napetost in jo postreči na krožniku groze. Prav tako je izvrstna izbira manj znanih britanskih igralcev; predvsem navdušuje igra otrok, recimo starejše hčerke Thomasin (Anya Taylor-Joy) in sina Caleba

Prostituke, morilci, alkoholiki in detomorilci

Torek ob petih, Recenzije, 17. maj 2016 ― V soboto, 14. 5. 2016, je šišensko Katedralo ponovno zasedel londonski trio The Tiger Lilies. Več kot dve uri in pol so Britanci s svojim črnim humorjem zabavali skoraj do zadnjega sedeža polno dvorano Kina Šiške in nepovratno dokazali, kako zelo izjemna je lahko forma kabareta. Martyn Jacques, ki s svojo harmoniko, ročno izdelanim ukulelom in prepričljivim falzetom najbolj zaznamuje zasedbo, je tudi avtor njihovih pesmi oziroma bolje rečeno njihov zgodb. Precej obsežen repertoar Tiger Lillies sestavljajo uglasbljene literarne miniature, ki v ospredje praviloma postavljajo marginalizirane skupine. Prostituke, morilci, alkoholiki in detomorilci tako narekujejo precej temačno ozračje celotnega performansa, ki so mu zvesto sledili tudi v Ljubljani. Oder so osvetljevale predvsem ambientalne barvne luči, skorajda čarobno pa je k vzdušju pripomogel dež, ki je neprestano bobnel po strehi Kina Šiške. Nastopajoči, ki so tudi znani po vedno znova prevetreni setlisti, so tokrat večji del koncerta namenili glasbeni predstavi Songs from the Gutter - The Life of Edith Piaf ter nas popeljali po malce bolj neznanih predelih Pariza. Tempo večera so narekovali z izmenjevanjem mirnejših in bolj živahnih skladb ter poskrbeli za neprekinjeno pozornost občinstva. Ravno slednje pod vprašaj postavlja odločitev, da se je na koncertu sedelo. Sedišča v tem hramu alternativne glasbene kulture so pogosto vprašljive narave. V preteklosti smo bili priča kar nekaj mirnejšim koncertom med katerimi se je stalo oziroma se je občinstvo samo odličilo, da bo sedelo. Čeprav je taka postavitev značilna tudi za druge kabarete, kakršni je na primer slovenski Pathy Diphusa – izpovedi porno dive, bi večer nedvomno še dodatno zaživel, če bi bila možnost plesa omogočena večim obiskovalcem in ne le nekaj pogumnim posameznikom. Posebno pohvalo pa si zasluži novinarska organiziranost, ki jo je narekovala glasbena skupina, saj so fotografiranje omogočili le ob samem začetku koncerta in s tem preprečili neprije

Enoumje nosorogov

Torek ob petih, Recenzije, 29. marec 2016 ― Robert Wilson, eden od najpomembnejših sodobnih eksperimentalnih gledaliških in vizualnih umetnikov, se je tokrat gledalcem v Sloveniji predstavil z uprizoritvijo Ionescovih Nosorogov. Slovita drama je bila na naših odrih nazadnje na ogled pred skoraj desetimi leti v mariborski Drami. Pod režisko taktirko se je takrat podpisal Vito Taufer. [caption id="attachment_10647" align="alignright" width="300"] Nosorogi[/caption] Še daljših časovni razmah pa je od takrat, ko je pri nas gostovala kakršnakoli uprizoritev Roberta Wilsona. Nazadnje smo mu lahko prisluhnili v obsežnem predavanju o svojem delu in si ogledali operno- gledališko predstavo Saints and Singing, po besedilu Gertrude Stein. Pisalo se je leto 1999. Ionecovi Nosorogi Roberta Wilsona so prepojeni z vizualnimi podobami (te si konsekvenčno sledijo ena za drugo), v katerih igralci zaporedoma in ob glasbenih iztočnicah malodane mehansko ponavljajo tipizirane geste likov. Igralci iz Narodnega gledališča Marina Sorescuja iz Krajove so do potankosti izurjeni v svojih gestikulacijah, zaradi česar sicer delujejo prepričljivo groteskno, pa vendar ujeto v konceptualno režisko zasnovo, saj jih ta v svoji igri omejuje. Velik del tega, zaradi česar so Ionescove igre še danes med občinstvom tako priljubljene, je verjetno tudi ta, da se igralcem dovoli odrsko eksperimentiranje zunaj obstoječih »realističnih« okvirov odrske igre, kar pa Wilson v Nosorogih namensko omeji. Igro, ali bolje rečeno govor (saj je njegova naloga le brezinterpretativno branje dialogov ostalih protagonistov) pravzaprav prepusti le enemu samemu igralcu, ki pa z igro nima veliko skupnega, saj v njegovem branju ni nič igralskega, kvečjemu nekaj naratorskega. In obratno, igro, kolikor jo je še ostalo, prepusti ostalim igralcem, ki se znajdejo v podobno nehvaležni situaciji. Slednji imajo namreč le malo oprijemljivih iztočnic (še te so bolj ponavljajoče fraze) za klasično izgradnjo lika. Pravi katalizator čustev in občutij naposled ostane njihova mim

Pred spanjem bi zgodbo, ki ne pridiga

Torek ob petih, Recenzije, 22. marec 2016 ― Ta mesec je na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) prispel letošnji muzikal Tisoč in ena noč. Za mestno gledališče že dobro poznani format naj bi letos nastal po motivih libreta Katje Perat, kar je v gledališkem listu morda malce zavajajoče. Od avtorskega besedila Katje Perat je ostalo le nekaj pesmi. Avtorji odrske priredbe so tako postali kar sami ustvarjalci predstave. Njihov cilj je na odru več kot razumljiv in legitimen, četudi morda malce premlačen za današnji gledališki prostor – pripovedovati zgodbe. Da za pripovedmi ne stoji večji dramaturški stroj, ki bi vse povezal v celoto in predstavi dodal določeno poanto, je razvidno iz žanrske raznolikosti pripovedovanja. Vprašljivo je, ali si lahko gledališče privošči tako shizofreno predstavo, ki jo gledalec skorajda ne more sprocesirati kot celoto, saj se v enem trenutku zvija od smeha in v naslednjem se predstava tako močno zasuka, da postanejo odmevi smeha neprijetna krivda v zraku za prej občuteno dobro počutje. [caption id="attachment_10548" align="alignright" width="199"] MGL[/caption] Med pripovedmi najmočneje izstopa oziroma zablesti Šeherezada Gregorja Čušina. Na njegovo komično prepevanje zgodbe o grbavcu ne bi morali pripomniti niti ene negativne kritike. V tem delu mjuzikel doseže vrhunec, ki ga po odmoru, žal, ne uspe poustvariti. Zgodbe ostalih Šeherezad so lepo povedane, a nobena ne ostane posebej močno v spominu, razen zadnjih dveh. Pred dokaj turobnim zaključkom doseže predstava najšibkejši trenutek z rapersko točko Domna Valiča in Jerneja Gašperina. Eksperimentiranje z novimi oblikami znotraj teatra je gotovo izjemno pomembno in to lahko vedno pozdravimo, a s presojo, da zgodba o Alibabi v tej formi funkcionira znotraj predstave, se žal ne gre strinjati. Mogoče je temu tako, ker si za razliko od ostalih zgodb Alibabe in štiridestih razbojnikov ni izbral nihče od igralcev, v predstavo je bila umeščena zgolj zaradi tako široke poznanosti. Na podobno noto všečnosti bi lahko obsod