Radio Študent, 9. december 2016 ― Pri LUD Literatura so izdali prvenec mladega pesnika Blaža Iršiča. Poezija za avtomehanike se umešča v kontekst t.i. ljubljanske pesniške šole, popularnih pesnikov od Primoža Čučnika do Uroša Zupana, Gregorja Podlogarja do Katje Perat, in drugih. Ljubljanska pesniška šola formalno sicer ne obstaja, za te avtorje, med katerimi nekateri organizirajo tudi pesniške delavnice, pa je značilno zgledovanje po beatniškem eskapizmu. Druga značilnost je ritmično zaganjanje, ki odraža eskapizem pred zvenom in pomenom. V tem kontekstu pesniški prvenec Poezija za avtomehanike postreže z mešanico uveljavljenega in novega. To je moč slišati v pesnikovem eksperimentiranju z upočasnjevanjem ritma in krajšanjem verza. Zaradi tega zbirka ne more delovati kot celota ali kot izraz enotnega, monotonega pesniškega glasu. Enako velja za posamezne pesmi, ki so pogosto nekakšen poskus sinteze bežiščnic beatniške poezije ter ekspresionističnih verzov. Vendar takšna sinteza ne more obstati kot celota. Tančico, ki si jo odene beatniški ritem, ekspresivne podobe in motivi namreč pretrgajo. Pod njo pa bralec naleti na surovo in vsiljeno seksualnost, ki je do bralca neprizanesljiva. Za potrebe analize tega notranjega boja med dvema poetikama, zaganjanje stroja ljubljanske pesniške šole najprej poslušajmo v pesmi Smisel, smisel, smisel: »Tudi če bi prečkal jarek s krokodili, / tudi če bi se rodil z muco namesto penisa / in če mi nebi izpadli mlečni zobje, / tudi če bi živel v brlogu s še enim norcem / in če bi znal narisat mali tiskani o,«, in tako naprej. Zdi se, kot da avtomatizem ritma v takšnih verzih pesnika približuje k norosti. Norost tu opredeljujemo kot deregulacijo zvena in pomena na račun ritma. Po drugi strani pesnik Blaž Iršič nedvomno nekaj dolguje slovenskemu ekspresionizmu. Nagovarja Kosovela: »Bridka je bila smrt Evrope, Srečko, / a tebi vsaj ni bilo treba živeti v mrtvi Evropi / ali pa vstajati ob petih.« Najdemo sicer tudi asociacije na Antona Podbevška. Zdi se, da

Radio Študent, 9. december 2016 ― Konec novembra je na povabilo Inštituta za delavske študije Ljubljano obiskal ameriški politolog in sociolog Vivek Chibber. Njegova knjiga Postkolonialna teorija in prikazen kapitala je lansko leto izšla v slovenščini pri Založbi Sophia, ki jo je oglaševala kot »prelomnico v sodobni socialni teoriji«, saj naj bi predstavljala temeljito analizo in razkritje notranjih protislovij postkolonialne teorije. V tej oddaji bomo Chibbrovo »knjigo, na katero smo dolgo čakali«, kot jo je pričakal Žižek, brali in obravnavali v kombinaciji z njenimi miselnimi epilogi, ki jih je avtor deloma podal na gostujočih predavanjih v Ljubljani, predvsem pa v ekskluzivnem intervjuju za Radio Študent. Začnimo s Chibbrovim lastnim opisom problema, s katerim se spopada v svojem delu. Izjava Postkolonialne študije naj bi torej, ironično, pri svoji analizi neustreznih zahodnih kategorij, s poudarjanjem kulturnih specifičnosti vzhoda, ustvarjale prav novo vrsto esencializma oziroma orientalizma. Prvo dilemo sproži že sam termin postkolonialna teorija – kaj naj bi obsegal in ali lahko znotraj tega heterogenega obsega smeri sploh lahko prepoznamo temeljne skupne povezave? Chibber izvor postkolonialih študij pripiše kritikam evrocentrizma v literarnih kanonih, kar je naglo prešlo na področja zgodovine in antropologije, najočitneje pa se njihov vpliv kaže v kulturnem obratu nove levice, ki se oddalji od materialističnih analiz. Strogo rečeno, pravi Chibber v uvodnih pojasnilih svoje knjige, je postkolonialna teorija kot enotna smer neopredeljiva. Zato se pri svoji, na prvi pogled nemogoči, analizi neobstoječega objekta osredotoči na indijski krog Subalternih študij, ki naj bi bile reprezentativne za postkolonialno teorijo kot celoto po svojih ključnih tezah – izpostavljanje temeljnih razlik med zahodom in vzhodom, ki so posledica različnega razvoja, določitve evrocentrizma kot centralnega problema pri razumevanju nezahodnih krajev in posledično opozarjanje na nevarnost prevzemanja u