Radio Študent,
7. januar 2017
―
Interscope Records, 2016
Ko te Slim Jxmmi in Swae Lee povabita na zabavo, je včasih pač težko reči ne. Čeprav veš, da na sporedu ne bo veliko intelektualnih pogovorov, introspekcije, brezalkoholnih pijač ali pridnih punc, vseeno greš. Že prejšnjič je bilo zabavno.
Že ko sta atlantska brata Brown, bolj znana kot Rae Sremmurd, pred dvema letoma in pol kot še na pol najstnika izvrgla single No Flex Zone, sta s svojo verodostojno neobremenjenostjo in nalezljivo energičnostjo ob opisovanju mladostniških banalnosti tudi med trap posebneži mlade generacije izstopala. In ko je sledil še album, poln plehkih, a presenetljivo vzdržljivih bangerjev, je postalo jasno, da duo ni muha enodnevnica. Da je morda trajnejši kot npr. 90's zabavljača Kris Kross in da sto milijonov youtube gledalcev ter razigrane koncertne množice, ki se jim je pri hitih tipa No Type še na evropski turneji gladko mešalo, h kakšnemu drugemu fenomenu ne bodo preskočili kar takoj. Komadi so nato v ZDA bučali z divjajočih avtomobilov, predstavljali soundtracke divjim poletnim zabavam, v trenutkih, kot je sentimentalno romantični This Could Be Us, pa so ob vokalnih sposobnostih Swaeja Leeja izpostavljali tudi duovo željo vsaj bežnega preseganja trap površinskosti. In prav v to smer zvočnega in liričnega preseganja ter nadgrajevanja instantne zabavnosti se zdi usmerjen tudi party, imenovan SremmLife 2.
In res ne gre le za muziko, gre za način življenja. Za sprostitev, uživaštvo, hedonizem, nemoralo, kar pa je v tem primeru na srečo hkrati tudi nalezljiv optimizem, vitalizem in deluje osvežujoče inkluzivno, saj se brata s svojim brezmejnim razvratom ne postavljata nad nas, temveč nas vse vabita zraven. Za trap značilni, temačni, skrajno sintetični, a tokrat nadpovprečno prefinjeni beati in sint linije pa sicer opozorijo še na tipa z imenom Mike Will Made-It. Ta je v zadnjih letih sodeloval z Lil Waynom, Schoolboy Q-jem, Kanyejem Westom in raznimi pop zvezdami, a se zdi kot ustvarjen prav za k
