Radio Študent, 25. marec 2017 ― Težko je dojeti, kako velik, obsesivno predan in otročje dogmatičen je fenklub P. G. Wodehousa. Enako presenetljiv je prestiž njegovega članstva. Prestižno je predvsem v smislu obrtniškega zastopstva. Pisateljev ali pisateljic, ki bi jih tako pogosto, tako vztrajno in s tako klečeplazno intenzivnostjo hvalilo toliko literarnih kolegov in kolegic namreč ni prav dosti. P. G. Wodehousa je, enostavneje, velikokrat na velíko hvalilo veliko vélikih ljudi. Največkrat najverjetneje Evelyn Waugh, med drugim tudi avtor slavne platnične pohvale, ki jo je na Wodehousove knjige vsa leta tiskala založba Penguin. Glasi se: Mr Wodehouse's idyllic world can never stale. He will continue to release future generations from captivity that may be more irksome than our own. He has made a world for us to live in and delight in. Waugh je Wodehousu svoje občudovanje javno izpovedal vsake nekaj let. V teh periodičnih panegirikih pa je mogoče, ne glede na to, kako lepi in artikulirani so, zaznati veliko nekonsistentnost. Ta bo predmet današnje oddaje. V eseju iz leta 1939 Evelyn Waugh v odzivu na spremno besedo Hillaira Belloca k eni izmed Wodehousovih knjig piše: Nihče ni bolje usposobljen za prepoznavo odličnosti pisanja kot g. Belloc. Nesramno bi bilo dodati k njegovi preudarni in premišljeni tehnični analizi. Vendar pa se mi zdi zadnji odstavek uvoda neupravičeno pesimističen. V njem obravnava možnost dolgotrajne slave g. Wodehousa. Razlogov za tako negotovost pri katerem koli humornem pisatelju je več. Humor je najbolj minljiva umetniška kvaliteta. Nikoli nisem našel kaj zares smešnega pri Aristofanu ali Shakespearu; smeh, kakršnega občinstvo nakloni klasikom, je nekaj povsem drugačnega kot spontani, nepremagljivi impulz, ki ga sproži tudi najbolj šibka sodobna šala; nadalje pa je humor g. Wodehousa pogosto aluziven na še posebej subtilen način; odvisen je od razlik med sodobno govorjeno angleščino in njegovo lastno različico le-te. Poznejša generacija bi lahko g. Wodeh