Konteksti (Tomaž Bešter), 6. april 2017 ― Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi.Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini.Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem je seveda bolj kot s čimerkoli to povezano z desko, s katero nekega jutra s prijateljema odide na obalo in uživa v iskanju popolne lepote in svobode valov. A na poti nazaj se prijateljem pripeti nesreča. Katastrofalna nesreča, usodna za Simona. Ta zdaj leži v bolnišnici in zdravnikom je jasno, da so posledice nesreče nepopravljive. A tu se glavna pripoved romana pravzaprav šele začenja. Roman je namreč z izrednim občutkom za mnoge vpletene napisana pripoved o tem, kako se soočiti s prošnjo po soglasju o darovanju organov. Kako podati takšno soglasje in se obenem soočati z žalovanjem, ki se je ravnokar začelo? Kako pogledati na položaj nekoliko iz sebe? Kako za trenutek pozabiti nase in pomisliti na druge? Natanko v tem položaju spoznamo Marianne in Seana. Očeta in mater Simona, ki sta postavljena pred ta vprašanja. Tako stran za stranjo, počasi, s silno spretno strukturiranimi stavki, prepletajoči trpke impresije propadajočega okolja in še bolj trpke ekspresije notranje črnine, pripelje do