Konteksti (Tomaž Bešter),
8. november 2017
―
vir slike: emka.si
Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar.Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu. Ta seveda ni nič kaj navdušen nad njegovim početjem in mu zategadelj naloži pokoro. Oditi mora za dušnega pastirja in obnoviti cerkev v kraju, ki nosi ime Mokuš. Hkrati pa izvemo tudi zgodbo o tem, kako je Mokuš postal tako puščoben kraj, preplavljen z vodami. V zgodbo Urskega se prepleta tudi zgodba prejšnjega, zadnjega duhovnika Talaberja, ki je služboval v Mokušu. To je zgodba o njegovem grehu, ki ga je našel, ko ga je dohitela preteklost in ljubezen bivšega življenja. Zgodba o tem, kako je v noči, v kateri ni moglo biti pravega upora, strast povila dete. Dete župnika, ki gleda proč in tiste, ki jo je megla prinesla. Dete postane Mali in Mali tudi ostane. Slepi otrok, ki sedaj, po mnogo letih živi v zak