Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Lepa, molčeča, negibna festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:37 Lepa, molčeča, negibna Ko v času festivala Mesto žensk vstopimo v dvorano Stare mestne elektrarne, da bi si ogledale predstavo, enodejanko oziroma miniaturko Lepa kot slika, nas znotraj pričaka donenje harmonike oziroma narodnozabavne glasbe in v nas sproži asociacije na vaške oziroma gasilske veselice. Preglasna neprijetna glasba postaja vse bolj disharmonična, zvoki harmonik se med seboj mešajo, prelivajo in začnejo vzbujati občutek tesnobe, vse dokler te napetosti ne preglasi tišina. Zazremo se v rdečo zaveso na odru, ta se odpre in pred nami stoji gola Simona Semenič. Tišina, gola koža in oder, na katerem na tleh leži zgolj lično zložen kupček oblek, sestavljajo scenografski kontrast prej invazivnega zvoka harmonik. Simona Semenič nekaj trenutkov stoji, nas gleda, in ker noben pogled na golo žensko telo ne more biti nevtralen, sodimo, morda postajamo živčne ali pa nam ob iskanju nevtralne točke zrenja postaja neprijetno. Simona Semenič se skloni in iz kupa oblek vzame najprej bele čipkaste hlače. Nato nogavice, spodnje krilo, še eno krilo, predpasnik, srajco, kovinski pas ali sklepanec, ruto, avbo, čevlje ... Opazujemo oblačenje ženske v narodno nošo, Semenič pa nas po vsakem oblečenem kosu pogleda. Oblači se skrbno in počasi, njene geste so spontane, vendar je gibanje zaradi neudobnega kroja, teže in količine oblačil vse bolj ovirano. Bolj ko je oblečena, manj možnosti za gibanje ima, zato si proti koncu oblačenja črne čeveljce komajda še zaveže. To ovirano gibanje v nas sproži smeh in preseka mučno tišino, ki jo povzroča počasno oblačenje. Nobenega specifičnega ponazarjanja ali poudarjanja ni potrebnega, nobenih besed ali ponazoritvenih gest, da bi lahko prebrali znake te predstave. Opozarjajo nas na absurdnost ženskih oblek in teror, ki ga patriarhalna družba izvaja na ženskem telesu. Pa ne samo to. Slovenska narodna noša sama po sebi pomeni paradoks, saj je sestavljena

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Ali sem dovolj dobra? festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:03 Ali sem dovolj dobra? »Nothing has a stronger influence psychologically on their environment and especially on their children than the unlived life of the parent.– Carl Gustav Jung Ali sem dovolj dobra mati in ali sem dovolj dobra feministka, sta dve izmed mnogih vprašanj o družini in starševstvu v trenutku nekega preloma oziroma razpada zakonske zveze, ki jih Nataša Živković postavi v predstavi Med dvema ognjema. Ravno ti dve vprašanji sta mi najbolj zadoneli. Najbrž zaradi tega, ker sta ti dve vprašanji za sodobno žensko konstitutivni. In najbrž tudi zato, ker sem se ravno s tem najbolj ukvarjala v času razpada svoje zakonske zveze – kako biti dobra mama in hkrati ostati zvesta svojim željam. Kdaj smo se sploh matere začele spraševati, ali smo dovolj dobre oziroma ali bomo nekoč postale dovolj dobre matere? Ali je ta dvom univerzalen, imanenten, ali zgolj vsiljen znotraj zahodnega družbenega diskurza? In kaj ima feminizem opraviti s tem vprašanjem? Avtorica predstave svoja premišljevanja, ki se pojavljajo ob prekinitvi zakonske zveze, položi v usta otrok, kar učinkuje nekoliko shizofreno – hkrati vznemirja in pomirja. Vznemirja nas misel na otrokovo ranljivost ob ločitvi staršev in razpadu družine – dogaja se nekaj, kar bo nedolžnega otroka močno zaznamovalo in spravilo v stisko. Otroci pa ob izjavljanju teh težkih, odraslih vsebin ostajajo čustveno distancirani in nezainteresirani, kar deluje tolažilno in pomirjajoče. Kot da bi sporočali, da je stanje pod nadzorom, da se navkljub vsemu počutijo varne.  Avtorica je s to eksternalizacijo notranjega dialoga, ki učinkuje shizofreno, pravzaprav razsvetlila shizofreno situacijo sodobne matere, ki je razpeta med medsebojno izključujočimi se zahtevami – izpolnila in živela naj bi svoje potenciale in želje (Ali sem dovolj dobra feministka?), hkrati pa naj bi se popolnoma posvečala svojemu otroku (Ali sem dovolj dobra mati?). Kaj s