Radio Študent, 12. maj 2015 ― V ameriškem senatu danes poteka glasovanje o zakonodaji, ki se tiče pogajanj o čezatlantskih sporazumih ZDA z Evropsko unijo. Gre za dodatek, ki bi v primeru sprejetja poglobil zavezanost ameriških pogajalcev k temu, da se prepreči vsakršno delovanje proti izraelskim nezakonitim naselbinam. Fokus je na akcijah, ki bi vključevale bojkot, dezinvesticije ali sankcije, vendar bi pod to padlo tudi označevanje izvora izdelkov. S tem, ko EU vztraja pri označevanju, namreč omogoča potrošnikom, da se lahko na podlagi te informacije odločijo, da ne bodo kupovali produktov, ki izvirajo iz izraelskih nezakonitih naselbin na palestinski zemlji. Ta proizvodnja izkorišča palestinske naravne vire in delovno silo, pri čemer pa profitirajo le izraelska podjetja. Politiki ZDA, in v tem se pogosto združita tako demokratska kot republikanska stran, so več ali manj brez izjeme zavezniki Izraela. Čezatlantska pogajanja tako predstavljajo le še dodatno priložnost omejevanja boja proti izraelskim kolonialnim politikam. Omenjena določba, ki se nanaša na BDS, je le del zakona o poslovanju, imenovanega Trade Promotion Authority bill. Ta bi predsedniku Obami omogočil samostojnejše ravnanje pri pogajanjih in potrjevanju mednarodnih trgovskih dogovorov. Kongres pri tem izgubi možnost spreminjanja, dodajanja amandmajev dogovoru. Dodatek o preprečevanju t. i. političnega delovanja na področju trgovanja EU je mali amandma, ki pa ima lahko potencialno velike učinke. Kaj Trade Promotion Authority pomeni še za druga področja, nam pojasni Andrej Gnezda iz Umanotere. Izjava Če senat zakonodajo potrdi in evropska pogajalska stran ne ugovarja oziroma na koncu sprejme tovrstno določbo, to pomeni pomembno izgubo samostojnosti v svojem delovanju. O tem, kako bi sporazum TTIP nasploh vplival na avtonomijo EU in kakšnim standardom se prek pogajanj približujemo, nadaljuje Gnezda. Izjava Zakaj pa v EU obstajajo pravila o označevanju izvora izdelkov in zakaj je to pomembno v primeru Izraela in

Radio Študent, 12. maj 2015 ― Včeraj je s posvetom o prekarnih oblikah na trgu dela svoje delo uradno začela vladna projektna skupina za prekarne zaposlitve. Svoje prispevke je zaskrbljenim državnikom v posluh ponudilo več predstavnikov organizacij, ki se zavzemajo za pravice prekarno zaposlenih. Razen Gibanja za dostojno delo in socialno družbo in Društva novinarjev Slovenije, so pripravljavci prispevkov prihajali iz sindikatov, ki delujejo znotraj polja migrantskega dela, kulture in mladinskega polja. Vsemu skupaj pa je predhodil nagovor premiera Mira Cerarja, ki je sicer dal ljudstvu vedeti, da se vlada zaveda, da so začasne in negotove oblike dela vse pogostejše in da sedaj že kar štirideset odstotkov delovno-aktivnega prebivalstva  opravlja delo v netipičnih oblikah. A vendar je po Cerarjevih besedah delovna prožnost naša usoda, s katero se bomo pač morali sprijazniti. Da pa izkušnja negotovega trga dela ne bo prehuda, je treba po prvakovih besedah to prožnost trga omiliti z ustreznimi mehanizmi, ki bodo zagotovili delojemalcu določeno mero socialne varnosti. Te pa naj ne bo preveč, saj nočemo, da bi mu lenoba zadišala in bi po nepotrebnem izostajal iz produkcijskega procesa. Kakšna bo prava mera prožnosti in varnosti, bo predmet dela nove projekte skupine, ki je posvet organizirala, ta ima čas do konca leta, da pripravi akcijski načrt, da bo lahko prekariat na sodobnem prožnem trgu le varno nategnjen. Prvi veliki korak k novi dobi trga je naredila že Janševa vlada leta 2007, ko je uvedla subvencije za samostojne podjetnike. Tem je bilo med letoma 2007 in 2013 prek programa Zavoda za zaposlovanje namenjenih okoli sto milijonov evrov subvencij za zagon lastnega podjetja. V kolikor je samozaposleni svoje podjetje zaprl v dobi dveh let, je moral sorazmerni delež subvencije vrniti. Zavod se je z izvedbo  programa pohvalil, češ da je bila tako razdeljena pomoč več kot 23.000-im brezposelnim, ki so se pogumno pognali uresničiti svojo podjetniško žilico. Čeprav naj bi po podatkih Zav

Airbeletrina, 12. maj 2015 ― Ameriška literarna revija McSweeney's Quarterly Concern je od svojega nastanka leta 1998 dalje znanilka in gojišče novega ameriškega in angleškega literarnega ustvarjanja. Duhovni in kapitalski oče revije Dave Eggers prostor odmerja avtorjem, kot so Rick Moody, William Vollmann, Britanca Zadie Smith in Nick Hornby ter bradati Američan George Saunders (zvezda pričujočega zapisa). Člani ekipe MQC proizvajajo drugačen cool, kot so ga proizvajali njihovi književni predhodniki – DeLillo, Updike, Pynchon –, in tudi drugačen cool od tistega, ki ga proizvajajo tovarne t. i. »blank fiction« z Bretom Eastonom Ellisem na čelu. Za refleksijo politične situacije v Ameriki ali Angliji, za alkohol&seks&droge&Las Vegas, za eksistencializem, ki mu je slabo od propadanja in umiranja, za razpizdeno družbeno kritiko jim visi dol tako, kot jim še nikoli ni stal. V svojih literarnih projektih namreč niso posebno megalomanski, fokus pisave se je z ravni življenja in preživetja neke družbe zožil na raven življenja in preživetja posameznika ali, še pogosteje, družin v neki družbi. Bolj kot teme in snovi pa okoli Eggersa zbrane umetnike povezuje ironija ter naklonjenost do že precej izžetih metafikcijskih postopkov. Vzroke za tovrstno literaturo in posledice njenih osrednjih literarnih sredstev lahko strnem v sledeče epistemološke možnosti: