Ana Monro, 17. maj 2012 ― Gledališče Ane Monro je v letu 2011 združilo moči z ukrajinskim mladinskim kulturnim centrom ŠELTER+ v projektu TANDEM, ki ga je razpisala berlinska organizacija MitOst in CultureActionEurope (European Cultural Foundation). Po slabem letu načrtovanj in spoznavanj z delovanjem mladinskega kulturnega centra ŠELTER+ ter razmer v Krivem Rogu – ter seveda obratno njihovem soočenju z delom v Sloveniji – je napočil čas za akcijo. Od 3. do 13. maja je pod mentorstvom Gora Osojnik (vodja Gledališča Ane Monro), Craiga Westona (belgijski ulični umetnik in režiser), Michele Kramers (ustanoviteljica Theatra en Vol iz Sardinije, vodja festivalov Girovagando in Sogni a Spazi Aperti) in Vite Osojnik (koreografinja in plesalka) potekala 10-dnevna mednarodna delavnica uličnega gledališča iSHUT, ki se je zaključila z dvodnevnim festivalom na ulicah Krivega Roga. Začelo se je neverjetno, saj se je na delavnico prijavilo kar 70 udeležencev, po hudi selekciji se je oblikovala skupina 30-ih ljudi, v večini s predznanjem z odrskega gledališča, a ne z ulice. 25 udeležencev je prišlo z vseh koncev Ukrajine, namen projekta je bil namreč prav spodbujanje vzpostavitve ulične umetnosti v Ukrajini oz. industrijsko orientiranem Krivem Rogu. Na delavnici so sodelovali še po en predstavnik iz Italije, Švice in Poljske  ter tudi dve Slovenki, nekdanji Šuglarki, Tea Vidmar in Manca Uršič. Celotna skupina se je razdelila na dva dela ter pod mentorstvom omenjenih strokovnjakov začela z delom. Udeleženci so se spoznali z različnimi tehnikami v uličnem gledališču, različnimi ključnimi elementi, ki so potrebni za uspešno delo na ulici, v javnem prostoru, ki zahteva številne veščine za obvladovanje prostora in posledično uspešno izvedene predstave, intervencije na ulici. Ves čas delavnice so udeleženci razvijali tudi svoje ideje in ob pomoči mentorjev so bile te kasneje realizirane na dvodnevnem festivalu. Kot se za ulico spodobi, je ta nepredvidljiva, tudi glede vremenskih razmer, ki jih je vedno

Airbeletrina, 15. maj 2012 ― Uroš Zupan – pesnik, esejist in prevajalec – se je na slovenskem literarnem prizorišču zasidral na začetku devetdesetih let s pesniško zbirko Sutre (1991), ki je bila do danes ponatisnjena še dvakrat. V zadnjih dveh desetletjih je izšlo deset pesniških ter šest esejističnih zbirk z njegovim podpisom, poleg tega pa je za svoje delo prejel najpomembnejše slovenske literarne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo). Njegova dela so uvrščena v več domačih in tujih antologij, prav tako pa je v tujih jezikih mogoče brati Zupanove celotne zbirke. Uroš Zupan je tudi mentor na pesniških delavnicah, gledalec in igralec nogometa ter glasnik nogometne umetnosti v literarnih besedilih. Poleg tega zna ubesediti občutja, ki človeka prevevajo ob poslušanju glasbe in delce preteklosti sestavljati tako, da zasijejo v sedanjosti. Je izvrsten dopisovalec, čigar elektronska pisma v ničemer ne zaostajajo za tistimi, ki so jih ljudje nekoč s peresom, modrostjo in pozornostjo pisali na papir. Njegova zadnja zbirka esejev Visoko poletje na provincialnih bazenih je idealno čtivo za prihajajoče poletje; dovolj lahka za nošenje na plažo in dovolj težka, da vas bo spominjala tudi na poletja, ki so že zdavnaj minila.

Airbeletrina, 8. maj 2012 ― V ponedeljek je Urad vlade RS za komuniciranje objavil razpis, v katerem vabi k sodelovanju pri organizaciji in izvedbi državnih proslav v letu 2012. Iščejo scenarista, scenografa, kostumografa, nastopajoče, voditelja in seveda tudi režiserja. Vsi ti ljudje naj bi se bili v imenu domoljubja in vsesplošnega zategovanja pasu pripravljeni odpovedati honorarju. Seveda pa, kot piše v razpisu, umetniki in kulturniki namesto denarja dobijo »posebno čast in izziv«, hkrati pa jim državna proslava omogoča »svojevrstno promocijo«. Zaželeno je, da ustvarjalci proslave upoštevajo slovensko »regionalno pristnost in kulturne navade ter običaje«. Morda razpis na prvi pogled deluje nedolžen, a po ponovnem branju in razmisleku postane jasno, da gre za načrtno degradacijo kulturno-umetniškega dela.

Airbeletrina, 8. maj 2012 ― »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega in izjemno izčrpnega teksta (iz leta 2008) izpod peresa Nicka Daviesa, prekaljenega britanskega novinarja, publicista in enega najbolj prodornih Guardianovih piscev, minilo, da bi jih še kdaj vzeli v roke. Korak za korakom, udarec za udarcem Davies sesuva angleški žurnalizem, tamkajšnje časnike (Sunday Times, Daily Mail, Daily Telegraph, The Observer itd.), njihove lastnike, urednike in novinarje, koncepte poročanja, obsedenost s klestenjem stroškov, neskončno recikliranje agencijskih novic ter sporočil za javnost, tesno povezanost z uradno politiko, obenem pa se ukvarja tudi z vsesplošno, globalno, univerzalno prevlado ignorance, manipulacij, netočnosti, površnosti, kričečih naslovnic in slaboumnih senzacionalizmov (npr. histerija o milenijskem hrošču, s katero avtor odpre besedilo), t. i. zgodb s ploščate zemlje ...