Zauberberg (Aljoša Harlamov), 17. februar 2013 ― Po objavi v čast obletnice avantgardistične reviji Zenit, ki sem ji pridal tudi zapis o Kosovelovem odnosu do nje, se mi je iz Trsta prijazno javil Ravel Kodrič, prevajalec in kosovelolog. Njegovo pismo v celoti, z nekaj minimalnimi posegi, objavljam spodaj: Dragi Aljoša! Posredujem par podatkov in navedkov, ki Vrečkovo kronologijo Srečkove nepovršinske seznanjenosti z Zenitom pomikajo v vsaj tri leta zgodnejše obdobje: Kosovelov najtesnejši, od njega leto dni mlajši tržaški prijatelj Vladimir Martelanc je že pred koncem leta 1921 (po VIII. številki Zenita) napisal in januarja naslednje leto v tržaškem Učiteljskem listu (z novim letom je vajeti glavnega urednika pri tem časopisu od Janka Samca prevzel nihče drug kot Srečkov brat Stano Kosovel!) objavil obsežno kulturološko in primerjalno študijo z naslovom Zenitizem. Navajam nekaj značilnejših odlomkov: Fotografija z razstave v Moderni galeriji Zenitizem je sinteza vsega modernega umetniškega gibanja vseh struj. V njem se zrcali v največji meri vse iskanje sedanjega človeštva, ki je zopet odsev prehodne dobe, v kateri živimo, velikanskega razpotja v človeški zgodovini, ogromnega preloma v človeški družbi: rapidno propadanje meščanske družbe, nahajajoče se v stadiju neprestanih, vedno večjih kriz, na drugi strani še nezavestno iskanje in nejasno hotenje, iztezanje rok, nevedočih, kaj bi zgrabile – velikanski kaos vsega našega družabnega [sic, op. R.K.] življenja in z njim vzporednega duševnega življenja, iskajočega novih vsebin in novih oblik. Ekspresionizem in futurizem postajata že preomejena za izraz vse vsebine naše dobe, ki znači v resnici »Umwertung aller Wete« (Nietzsche). (Vladimir Martelanc: Zenitizem, v: Učiteljski list, letnik III, št. 2 (10.01.1922), str. 11-13) Marca istega leta pa je v Delu, slovenskem glasilu Komunistične partije Italije, v  rubriki »Kultura« objavil že tudi kritično in idejno bolj priostreno oceno gibanja in revije pod naslov

Airbeletrina, 15. februar 2013 ― Po enem že izdanem knjižnem špehu pri Študentski, veliki knjigi zbranih zbirk Milana Jesiha, je pri Cankarjevi oz. Mladinski izšel drug, ne sicer zbranih, temveč izbranih iger, pa zato nič manj špehnat. O obeh bi, tako dobesedno kot figurativno, težko zapisali kaj drugega od prasičine replike v enem od vknjiženih komadov: »Je kje kak požeruh, še ne zaklan, / kak masten debeluh danes ta dan, / da več kot ljubi moj ima čez pas? / Če je, naj kar zakruli, pa naglas!« Še prašič: »O ti prasica ti ... prelepa – kdo bi / strpel ob tvoji čudežni podobi ...« Nekako tako bi se v prašičji terminologiji glasila naša sodba o pričujoči knjigi.

Airbeletrina, 12. februar 2013 ― Ko sem bil majhen, pusta nisem preveč maral. Zdelo se mi je bedasto, da bi moral na določen dan v letu naokrog skakati zamaskiran – še posebej, ker sem se samemu sebi zdel čisto dovolj zanimiv, da se mi ni bilo treba šemiti v druge ljudi. V sedmem razredu sem se pod nosom namazal z rjavo barvo, si na glavo poveznil narobe obrnjeno kapo s šildom ter se tako prebil mimo vratarjev na šolski ples v maskah, nato pa sem si spral obraz in se naprej veselil z masko lastne identitete – seveda prav ponosen, kako mi je uspelo prelisičiti organizatorje kolektivne zabave in brez pokoritve njihovim zahtevam pobrati smetano njihovega žura.