Airbeletrina, 18. marec 2013 ― Je tudi danes tako? Človek je v tistih časih spremljal časopise (ta človek sem bil seveda jaz, seveda v telesu mladeniča), težko je sicer govoriti v množini, niti se zares ne spomnim, kateri časopis je bil in ali sem bil opozorjen, da se v njem (mogoče je bila Mladina, ki ni časopis, ampak revija) vsako leto pojavljajo natečaji in razpisi, kamor je treba poslati pesmi. In potem ko jih pošlješ: mižati in narediti fige in čakati in upati. Predvsem čakati in upati. In konec osemdesetih in na začetku devetdesetih sta bila v istem časopisu, če je seveda bil isti časopis in če je šlo za časopis, dva natečaja (razpisa), prvi za Goranovo proljeće (hrvaško nagrado, ki sta jo med Slovenci dobila Alojz Ihan in Novica Novaković) in drugi za majska rukovanja (črnogorsko nagrado, ki sva jo dobila Novica Novaković in jaz).

Airbeletrina, 15. marec 2013 ― Piše se leto 2013 in slovenska intelektualna skupnost po dobrih desetih letih naraščanja trenda izseljevanja najbolj usposobljenih kadrov še vedno ni pripravljena povsem razumeti, da ima težave z begom možganov. Doktorski študij na slovenskih univerzah je že leta plačljiv, medtem ko njegova kvaliteta in namembnost ostajata vprašljivi, in vprašanje, kaj točno bi mladega človeka, ki mu izobrazba predstavlja določeno vrednoto in ki bi ga na dolgi rok zanimalo (p)ostati del akademske skupnosti, pripravilo do tega, da bi se odločil doktorirati na kateri izmed slovenskih univerz, ponuja enostaven, a ne preveč razveseljujoč odgovor – nič, razen morebitnih osebnostnih šibkosti, kot sta neprilagodljivost in hromeč strah pred spremembo.

Airbeletrina, 15. marec 2013 ― Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je v času prejšnje vlade predlagalo, da bi kultura prodajala samo sebe – umetniki in kulturni delavci naj bi prodali, kolikor le lahko na svetovnem trgu in tako financirali svoje dejavnosti z veliko manj državne podpore. Namig te trditve je, da bi imeli najboljši umetniki in ustvarjalni profesionalci visokokakovostne izdelke, ki bi jim omogočali, da se z njimi preživljajo, medtem ko bi jih slabši umetniki (praviloma) težko dohajali. Tovrsten kapitalistični pristop k umetnosti lahko deluje – in tudi zares deluje – v tujini. Ali bi lahko deloval tudi pri Slovencih in v Sloveniji?