Radio Študent, 5. november 2014 ― CD, 1 (on) EDGE OF THE OCEAN bob dylan 2.20 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 Edge Of The Ocean, uvodni posnetek na nedavno objavljeni zbirki šestih CDjev Boba Dylana in zasedbe The Band z naslovom The Bootleg Series Volume 11: The Basement Tapes Complete. Naslednji posnetek ima naslov Roll On Train. CD, 2 (on) ROLL ON TRAIN bob dylan 2.00 To je oddaja Moč pesmi, posebna oddaja o nadčasnih pesmih iz Amerike in okolice, vsako prvo sredo v mesecu v okviru redne tedenske oddaje Izven zakona. Naslednji posnetek z zbirke The Basement Tapes Complete ima naslov I'm A Fool For You. CD, 3 (on) I'M A FOOL FOR YOU bob dylan 2.34 V zadnjih letih se pojavlja vse več zbirk, ki prinašajo vse posnetke z nekih snemanj ali iz nekega obdobja posameznega ustvarjalca. Pred kratkim smo recimo dobili The 1971 Fillmore East Recordings zasedbe Allman Brothers Band, Peter Green in Fleetwood Mac imajo recimo zbirko The Complete Blue Horizon Sessions 1967-1969 in podobno. Skratka, postrganje po dnu lonca in iskanje še zadnjih ostankov. To bi lahko bil tudi znak, da se neko obdobje, ki se je začelo po drugi svetovni vojni, eksplodiralo sredi petdesetih, dozorevalo skozi šestdeseta in tako naprej, imenovano rock and roll, počasi in nepreklicno izteka. Naslednja pesem Boba Dylana z zbirke The Basement Tapes Complete je One Man's Loss. CD, 4 (on) ONE MAN'S LOSS bob dylan 3.52 Seveda vsi vemo, za kaj gre. Po nesreči z motorjem 29. julija 1966 se je Bob Dylan umaknil na svoj dom v Woodstocku, kjer je s kitaristom in pevcem Robbiejem Robertsonom, basistom in pevcem Rickom Dankom, Garthom Hudsonom z orglami, Richardom Manuelom s klavirjem in glasom in Levonom Helmom z glasom in za bobni, v kleti svojega doma posnel vrsto lastnih pesmi, priredb in tradicionalnih napevov. Našteti glasbeniki so zatem začeli z delom pod imenom The Band, 1975. leta pa se je izbor tehnično dodelanih posnetkov pojavil na dvojnem albumu The Bassement Tapes. Pred tem se je julija 1969 s

Radio Študent, 5. november 2014 ― CD, 1 (oni) OPEN-ENDED LIFE the avett brothers 4.51 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 Open-Ended Life, uvodna pesem z lanskega albuma Magpie And The Dandelion ameriške zasedbe The Avett Brothers. Naslednja pesem je Morning Song. CD, 2 (oni) MORNING SONG the avett brothers 3.54 Skupino The Avett Brothers smo prvič in tudi nazadnje v oddaji Izven zakona poslušali konec septembra 2011, ko smo predstavili njihov dotedanji opus, povedali, da skupino sestavljata brata Scott, ki igra banjo, in Seth s kitaro, oba pa tudi pojeta. Skupaj igrata od otroštva, najprej v rock skupini Nemo, ki se je priložnostno imenovala še Nemo Downstairs ali The Back Door Project. Kasneje so si nadeli ime The Avett Brothers in leta 2000 objavili prvi EP, preprosto imenovan The Avett Brothers, leta 2002 album z naslovom Country Was, aprila 2002 prvo od mnogih koncertnih plošč, Live at the Double Door Inn, avgusta 2003 drugi redni album z naslovom A Carolina Jubilee. Leta 2004 je sledil EP Swept Away, nato tretji album z naslovom Mignonette, maja 2005 naslednja koncertna plošča Live, Vol. 2, februarja 2006 redni studijski album z naslovom Four Thieves Gone: The Robbinsville Sessions, septembra 2006 mini album z naslovom The Gleam, marca 2007 naslednji album z naslovom Emotionalism, julija 2008 drugi mini album iz niza The Gleam, z naslovom The Second Gleam, septembra 2009 naslednji redni studijski album z naslovom I And Love And You, leta 2010 pa tretja v nizu koncertnih plošč Live, Vol. 3. Člani zasedbe The Avett Brothers, torej brata Seth in Scott Avett in basist Bob Crafword so, ob delu v zasedbi The Avett Brothers našli čas za stranske projekte. Bob Crawford je snemal in nastopal z zasedbo New Jersey Transient, brata Avett sta občasno nastopala z električno zasedbo Oh What a Nightmare, Seth pa je objavil album pod naslovom Darling. Medtem so The Avett Brothers objavili še dve redni plošči, ob že omenjeni lanski Magpie And The Dandelion še The Carpenter leto prej

Biblio terminologija, 5. november 2014 ― Pa smo ga le pričakali (in še skoraj prav na rojstni dan Josipa Vidmarja!), drugo, dopolnjeno in deloma prenovljeno izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ta je, kot pravijo avtorji ". . . Dopolnjena je z besedami, besednimi zvezami in pomeni, ki so se v slovenščini pojavili in uveljavili v zadnjih dveh desetletjih, in prenovljena v tistih delih, ki so nujno potrebovali aktualizacijo in posodobitve. Druga izdaja našega temeljnega informativno-normativnega razlagalnega slovarja v 97.669 sestavkih prikazuje 111.850 besed slovenskega knjižnega jezika v časovnem razponu od druge polovice 19. stoletja do leta 2013." Po skoraj četrt stoletja, kar je izšel zadnji (peti) zvezek prve izdaje Slovarja slovenskega jezika, in skoraj takoj po letošnjem Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika, ki mu nekateri zlobno pravimo kar " čivava" (kar je, mimogrede, tudi ena od novih besed). Pričakovanja so bila velika in po nekaterih odzivih sodeč so prav tolikšna tudi razočaranja, nekatera upravičena in gotovo prav toliko tudi neupravičenih. In seveda ne bi bili Slovenci, če ne bi ob izidu knjige vzplamtela tudi čustva pritlehnih ideologij (kot npr. tale s pozivom k ogorčenju). No, pa saj to ni nič novega. Zaradi knjige smo se Slovenci klali in požigali že pred pol tisočletja in še kdaj kasneje. Slovarji so moja strast in nespametno bi bilo misliti, da ga ne bom takoj kupil, že v prednaročilu, in potem takoj po izidu hlastno prebrskal tiskanih bukev in sočasno še spletne aplikacije. Cena? Najbrž mnogo previsoka, ampak o tem so pisali že drugi, dovolj hudo je že to, da elektronske verzije ni mogoče kupiti brez tiskanih knjig ("ker si večina Slovencev še vedno želi imeti doma slovar v knjižni obliki"). Če hočeš smetano, je obvezna tudi kava! No, pa naj imajo konec koncev od tega kaj tudi Kitajci! Ko sem petkilski knjigi ves upehan privlekel domov, je takoj sledila hladna prha – s postavitvijo elektronske verzije so zamujali in kak teden sem bil obsojen izključno na nerodno

Radio Študent, 5. november 2014 ― O svobodi, demokraciji, bratstvu in enakosti. Danes, dragi poslušalci, bomo zaplavali v matematiko. Haha, saj se hecamo, enačili bomo pa vendarle. Pri matematičnih enačbah ali enačajih nasploh je pač jasno, kaj se počne:  primerja se torej eno z drugim in kaj kmalu se, vsaj v teoriji vidi, kaj kam skupaj ‘paše’ in kaj kam ne. Torej hruške navadno ne grejo z jabolki in tako naprej. A poglejmo si praktičen šolski primer: Prisluhnili smo mojstru besede, ki ve, kako se streže populusu. Tukaj smo da podpiramo demokracijo,  to je naš drajv; in osvobodili bomo vsakogar, ki ... no, pač vsakogar. Problematično pri tem je, pa mojster ni nikomur povedal(lopov), da oboje, demokracija in svoboda, niti ne paše skup. Po kmečko in domače bi rekli, da je svoboda že kratena in zatajena pri vsaki manjšini, ki ni demokratična večina. V tem primeru je zaradi demokratične večine tudi bratovščini sinjega zapornika kratena osebna, politična, in še kakšna svoboda. A če pogledamo iz druge strani, je stvar svobode ravno v tem, da si z demokracijo niti noče pomagati – kot Amerika. Kaj ti bo birokratsko, mehansko, rumeno, podlo, bukovno, nadležno in sitno ukvarjanje z demokratiziranjem, če lahko najmanjša manjšina svobodno izbira: ali čez mejo domov, ali v delovni pripor. Tudi v absolutni svobodi ali v naravi, naravnem stanju in še vse tisto, kar se napak imenuje anarhija, se zdi demokratičnost kot arhaičen pojav – preberite si le Orwelovo Živalsko farmo. Izjavljanje s pozicije tistih, ki naj bi zagotavljali demokracijo in svobodo je ravno tako jalovo kot bi rekli: “Ni panike. Danes bomo ostali doma in šli v Koper na fešto”. Kar seveda ne gre skupaj. Ravno tako svobodo ne gre povezovati z enakostjo ali bratstvom. Enaki v svobodi smo res težko, že zaradi naključnega zajeba narave. Kako pa bomo v bratstvu svobodni, če nas ravno bratstvo veže? In kje so sestre? Tudi z demokracijo se enačba ne izide: enakost je kršena že s tem, ko se večina deklarira kot taka, s tem pa manjšini ne

Radio Študent, 5. november 2014 ― Ljubljanska megla  Sigurno ste jo kdaj prekleli, jo presenečeno uzrli zjutraj, nedvomno pa ste jo vsaj enkrat srečali. Ta stara gospa živi v ljubljanski kotlini, na ulice pa se spusti v zgodnjih jutranjih urah. ‘Tista megla’ ima mitološko predvsem  ženske prvine: nejasna, mokra, spolzka, izgubljena, fikcijska, nematerialna. Dandanes jo v nejeveri povezujemo s slabim vremenom, nesrečo, depresijo in slabo voljo. Tudi ‘meglen’ človek ima podobne kvalitete.   S svojo misterioznostjo je svojčas, ko je svetu umanjkala predvsem znanost, megla ponujala mnogo ezoteričnih in mitoloških motivov. V okoliških koncih obstajajo pripovedke, da se ‘po megleni poti’ pride do nebesnega svoda - in do sveta, ki se skriva za njim. Seveda je ‘meglena pot’ mišljena kot danes imenovana Rimska cesta, po poti do tja pa te je pospremil bodisi povodni mož,bodisi Kresnik. Po ljudskem izročilu (ki je mnogo inter-nacionalen ter se prepleta z izročili druzga ali tretiga folka) se je po tem, ko se je Kresnikov poba tolkel z zmajem ali kačo, po zemlji spustila črna megla, toča, dež in neurje, ki so prinesli ljudem dobro letino. Marsikdaj so v megli doma fantazijska bitja.  V nordski mitologiji predstavlja Nifel-heim oziroma ‘megleni dom’ sfero mrtvih, oziroma predstavlja rojstno mesto vseh enajst mitoloških rek in je nasploh kraj, kjer se življenje rojeva, in kasneje pride spet tjakaj počivat. Je sestavni del mitološkega trojnega sveta, kjer za razliko od Midgarda, kjer živijo ljudje in druga crkovina, in od Asgarda, kjer živijo vilinci in drugi hipsterji, v meglenem domu živijo škratje. S škrati pa si ljubljanska kotlina deli nič kaj podobnega, le da je znana po vlažnih žabah.  V osnovnih šolah so nas učili, da se v ljubljano steka prek te neke pol-alpske kotline mrzel zrak, ki se potem zbere v dolini, zjutraj pa začne vzhajati zaradi mrzlih tal.  Drugačekot pri oblaku se tukaj vlaga lepi na tla, namesto na nebo.. Dandanes v Ljubljani naštejejo okoli 60 meglenih dni, v Novem mestu

Radio Študent, 5. november 2014 ― Menza pri koritu, 5. 11. 2014   Včeraj so se k nam v okviru Džeza pri koritu vrnili skandinavski Trespass Trio z Martinom Küchnom na čelu. Saksofonistu sta družbo delala Per Zanussi na kontrabasu ter Raymond Strid na tolkalih. Kljub slabemu vremenu so se po malo več kot akademski zamudi koncerta zapolnili vsi predvideni stoli in še nekaj dodatnih. Po kratkem uvodu organizatorjev se je vsak posamezni član tria posebej pohvalil, da jim je Metelkova domača, saj so po sosednjih prostorih že igrali, čeprav so v Menzi skupaj prvič. Temu je Küchen na hitro dodal še par vprašljivo slanih šal, ki so zaradi njegove karizme vseeno vžgale, in s tem še dodatno vzpostavile sproščeno vzdušje. Zatem je prijel za bariton saksofon in začel plesti linije. Udobnemu baritonu so se pridružile metlice, ki so se prvih deset minut držale izključno činel in snera, in redkejši natančno umeščeni bas vsadki kontrabasa. Sprva trio ni dal slutiti, da gre za free jazz zasedbo, in je s svojo zvočno sliko veliko bolj spominjal na melanholične noir jazz spremljave črno-belih detektivk. Počasni bluesovski temi so se počasi začele dodajati bolj improvizacijsko svobodne linije. Odkloni od glavne teme so se tako na basu kot saksofonu povečevali, medtem ko je bobnar vztrajal pri metlicah in je v nižjih frekvencah prevladoval kontrabas. Vse skupaj bi še prehitro postalo preveč podobno staromodnemu free jazzu, če Küchen ne bi spretno vzdrževal melodičnosti, ki je tekom večera čedalje bolj spominjala na mediteranske melodije, prepletene z eskapističnimi vsadki bolj severnjaške etno glasbe. Po zasanjanem uvodu so preklopili na hitrejši tempo, bobni tokrat tudi s kickom, in Küchen na alt saksofonu. Od tu so prevladovali predvsem cvileči zvoki saksofona in rafali bobnarja, ki je sedaj namesto metlic vihtel palice. Ob vsej eksploziji zvoka so bili žal prisotni tudi predolgi momenti, ko je bil kontrabas nastavljen pretiho in se je tako njegovo igranje zreduciralo na naključne pridihe malo močnej