Radio Študent, 3. februar 2015 ― Minuli teden je minil v znamenju zmage levičarske stranke Siriza na volitvah v Grčiji. Skoraj absolutna zmaga te stranke je predvsem posledica katastrofalne ekonomske politike mednarodne skupnosti proti tej državi. Leta 2010 je namreč trojka Grčiji postavila troje zahtev: sprejetje varčevalne politike, ki ohranja fiskalno stabilnost, privatizacijo državne lastnine in sprejetje strukturnih reform, ki bodo povečale konkurenčnost in gospodarsko rast države. Ukrepi zategovanja pasu seveda niso bili uspešni. Trenutni grški dolg je na ravni 176 odstotkov BDP-ja, socialna slika pa je slabša kot kadar koli prej - tretjina ljudi namreč nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, brezposelnost pa je nekaj več kot 25-odstotna. Delež najbogatejših se medtem povečuje. Vse to so bili razlogi, ki so na oblast pomagali koaliciji radikalne levice, danes bolj znani kot Siriza, ki obljublja konec varčevalnih ukrepov in boljše standarde za Grke. Zmaga Sirize pretekli teden je šele začetek. Njeno morebitno uspešno vladanje morda celo bolj kot Grke zanima evropsko levico. Ta je, izvzemši Španijo in Irsko, potisnjena na obrobje političnega prostora ali pa transformirana v rdeče pobarvano služabnico kapitala. Levica tako kot že mnogokrat v zgodovini vse od nedelje budno spremlja akcije grških tovarišev. Še pomnite navdušenje nad izvolitvijo Mitteranda ali kasneje Hollanda v Franciji? Tudi ona dva naj bi končala diktat finančnih centrov. Ali pa navijaštvo nad levimi opcijami in vladami v Latinski Ameriki. Evropska levica budno spremlja projekte levičarskih strank po svetu, pazi na ideološko pravilnost njihovih akcij in jih nato bodisi podpre v stilu ‘vse to je potrebno za revolucijo’ ali pa njihove geste označi za reakcionarne. V primeru Sirize levica ni enotna. Četrta internacionala je stranko že označila za buržujske socialiste, reformiste in še par pridevnikov, ki v levičarskem žargonu niso prijazni. Skupina European Left, v kateri so španski Podemos, nemški Die Lin

Radio Študent, 3. februar 2015 ― Po dolgotrajnih pogajanjih je tunizijski mandatar, Habib Essid, sklenil dogovor o sestavi široke koalicije, ki mu bo najverjetneje omogočila sestavo vlade. Essidova liberalistična in laična stranka, Nidaa Tunes, je namreč sklenila dogovor z drugo največjo islamistično stranko, s katero je sicer do nedavnega bila v hudem sporu. Essid je sprva predlagal imenovanje manjšinske vlade, ampak jo je parlament zavrnil, zato je oblikoval zelo široko koalicijo, ki poleg že omenjenih islamistov vključuje še tri manjše stranke. Glasovanje o vladi predlagani zaupnici bo potekalo jutri. Tunizija velja za edini dokaj uspešen primer arabske pomladi, saj je po njej vzpostavila dokaj stabilno demokracijo.   Nadaljujemo v definitivno neuspelem poskusu arabske pomladi, ki se je pod taktirko Zahoda izrodil v kaos. Mednarodno priznani libijski parlament, ki deluje v Tobruku na vzhodu države, je razveljavil zakon, ki prepoveduje opravljanje političnih funkcij nekdanjim funkcionarjem Gadafijevega režima. Parlament je zakon sprejel leta 2013 pod močnim pritiskom milic, ki so strmoglavile polkovnika oktobra 2011. Glede na to, da izvoljeni parlament nadzoruje le manjši del vzhodne Libije, ne gre pričakovati, da bo zakon širše uveljavljen. Preostanek države je namreč pod nadzorom raznih milic in mednarodno nepriznane vlade v Tripoliju, ki so jo nastavile tamkajšnje islamistične frakcije.   Ostajamo v Afriki. Nigerijska vojska je dosegla vojaški uspeh proti islamističnim upornikom iz vrst Boko Harama. Ob podpori kamerunske in čadske vojske, ki sta izvedli intenzivno bombardiranje uporniških položajev, je nigerijska vojska ponovno prevzela nadzor nad mestom Gamboru in še štirimi večjimi kraji na severovzhodu države.   Nadaljujemo na drugi strani Atlantika. V Dominikanski republiki je s 1. februarjem potekel rok za registracijo državljanstva tistim, ki so bili leta 2013 zaradi odločitve vrhovnega sodišča o statusu državljanstva otrok neregistriranih imigrantov, rojenih po let