Radio Študent,
2. februar 2015
―
UVODNIK
Primitivni del slovenske desnice se je v zadnjem tednu osredotočil na dve podobi Luciferja. Prvi je Alexis Tsipras in njegova Syriza. Zanje Janša ocenjuje, da predstavljajo nujno postajo na poti do dokončne streznitve. O tem, kaj si pod tem pojmom predstavlja, je težko soditi. Pa vendar – ko on in njegovi govorijo o Tsiprasu, v veliki meri še ostajajo znotraj širšega diskurza evropske desnice. Mrmrajo običajne neoliberalne floskule, govorijo o njegovi nesposobnosti in radikalizmu ter skupaj s prominentnimi figurami Evropske ljudske stranke trdno verjamejo, da se bosta Tsipras in Syriza slej ko prej zaletela sama vase in s tem še v večji meri legitimirala politiko konsolidacijske nujnosti. Skratka, če je slovenska primitivna desnica ob prvem Luciferju še obdržala minimum samonadzora, se je tej grupaciji ob drugi podobi Luciferja popolnoma strgalo. Ta drugi Lucifer je, seveda, Erik Valenčič.
Janševih tvitov nima smisla ponavljati. Dejansko, kot je poudaril Boris Vezjak, je vsaka kritika, ki Janši očita pomanjkanje kulture, absolutni understatement; in res je, kot pravi Vezjak, da so Janševi izpadi v osnovi instrumentalne narave, poskusi, da zameša meglo, pri čemer obilno računa na pomoč tudi tistih medijev, ki jih sam razume kot »dominantne«. Pa vendar, ko si ogledamo celotno grupacijo, katere del je, postane jasno, da tudi instrumentalizacija ni le instrumentalizacija. Drugeče rečeno: če se ne osredotočimo le na posamezne izpostavljene tvite, temveč sledimo celotni komunikaciji, se hec konča. V tem polju, recimo, postane možno, da tudi sam Janša retvita patološki članek s portala 24kul, ki se sprašuje, »zakaj slovenski novinarji prikrivajo zločine radikalnih homoseksualnih aktivistov« in na to odgovarja, da »molk slovenskih medijev kaže na grozljivi totalitarizem radikalnih homoseksualnih organizacij v Sloveniji, ki že v celoti nadzirajo slovenske medije«.
Kje torej živimo in do česa smo vendarle strpni? Živimo v državi, kjer lahko Jože Biščak
