Radio Študent,
17. februar 2015
―
Izkušnje s terena kažejo, da večine privatizacija ne zanima. Nekateri niti ne vedo, za kaj gre. A da bi to opazili, ni treba iti do centra delit letake s pozivi na protest, dovolj je, da pogledaš število podpisnikov obeh famoznih peticij. Teh je na današnji dan 26 340.
Številka je za skoraj polovico manjša že od števila študentov Univerze v Ljubljani in še manjša, če jo primerjamo s številom vseh študentov. To skupino smo za primerjavo izbrali zato, ker bi se zanjo kot brstečo inteligenco spodobilo, da se do teme, ki je pomembna za državo in družbo, opredeli. Drugič, ker je ta generacija z medmrežjem močno povezana in s podpisom ne bi smela imeti težav.
A študentom in mladim v večini primerov dol visi za privatizacijo. Kdor od devete do druge streže kavice v zasebnem kafiču ali pa osem ur in več na dan zlaga izdelke na police veletrgovca, tega ne moremo kriviti, če v politični temi ne vidi lastnega interesa. Nima niti časa, da bi se ukvarjal z družbenim konstruktom iskanja samega sebe, ker je petnajstega treba nakazati najemnino. In vsi argumenti o izgubi delovnih mest, obljubah evropski politiki, kredibilnosti, prodajanju pod ceno, klikah, prisesanih na državna podjetja, se njih ne zadevajo.
Kljub vsemu pa se velja ustaviti pri argumentu, ki ga večina politikov pogosto uporablja skoraj dogmatično. To je zelo splošen argument in obrazi, ki smo jih navajeni gledati na malih ekranih, po njem posežejo kot po asu iz rokava. Ko se znajdejo v škripcih, neko temo ali način gledanja označijo za ideološka. Pri tem sebe seveda postavijo v nadideološko oziroma neideološko pozicijo, ki ni omadeževana s stranjo, s katere se na stvar gleda. A politiki se ne zavedajo, da je ideološko že to, da sami sebe označijo za neideološke. Zato je njihovo neprestano ponavljanje izogibanja ideologiji že prav komično.
Kljub temu pa jim je z vpeljavo tako imenovanega neideolškega diskurza uspelo, da se zakrije širša slika ali celosten pogled na družbo. Tako se vse politične deb
