Radio Študent, 13. april 2015 ― S tokratno premierno oddajo odprtega zgodovinskega tipa zaganjamo krog oddaj, posvečenim odpiranju in mapiranju devetdesetih, časa, ki je ravno toliko za nami, da mu lahko rečemo zgodovina, časa, ki so ga nekateri proglasili za konec zgodovine, drugi pa ga razglašajo za pomembnejšega od famoznih šestdesetih ali osemdesetih. Tako eni kot drugi skrajnosti se bomo izognili, krog petih oddaj, ki si bodo sledile do konca maja, pa bomo sklenili na rekonstrukcijah nekaterih po našem mnenju bistvenih dogodkov, ki skupaj lahko tvorijo nekaj, kar imenujemo devetdeseta.   Torej: dolga devetdeseta Čas, katerega spomina se bomo polastili v današnji in prihodnjih oddajah, je dolga doba devetdesetih. Kar z drugimi besedami pomeni, da se devetdeseta ne začnejo leta 1990 ali 1989 in končajo leta 1999 ali 2000, sem namreč sodijo tudi leta kot so leto 1987 ali leto 2003, temveč so ime za arhiv, ki še ni točno določen, še manj pa dokumentiran. To še toliko bolj velja za t.i. postsocialistični vzhod, ki je svojo mitologijo sedanjosti osnoval na famoznih in prelomnih osemdesetih. Obenem pa so devetdeseta že toliko oddaljena - in tu ne mislimo zgolj striktno časovno - da ne pripadajo več naši lastni aktualnosti, temveč se dejansko umeščajo nekje med preteklostjo in sedanjostjo. Devetdeseta so čas, ki ni več naš, obenem pa tudi ni popolnoma izročen preteklosti, kolikor še vedno stoji na robu naše lastne sedanjosti. Da smo v trenutku, ko devetdeseta postajajo arhiv, s katerim lahko pojasnjujemo tako bolj oddaljeno preteklost kot sedanjost, in da postajajo arhiv, od katerega se naš čas ločuje, priča tudi trend arhiviranja in arheologiziranja devetdesetih, ki se dviguje tako na političnem kot umetniškem polju. Oblikovati čut za devetdeseta bi tako lahko pomenilo tudi nekakšno zoperstavitev temu vsesplošnemu trendu, ki iz devetdesetih gradi bodisi pozitivno bodisi negativno mitologijo, predvsem pa jih zapira v linearen in totalen arhiv. Iz devetdesetih potemtakem