13. brat, 7. junij 2015 ― Že dolgo je tega, kar sem nehal šteti, koliko let že spremljam pank in hardkor ter s tem tudi marsikatero drugo glasbeno produkcijo. V vseh teh letih sem tudi večkrat že prekinil spremljanje aktualnega dogajanja in se posvetil navidez bolj neposrednim filozofsko političnim temam. Vendar ravno pri teh preusmeritvah fokusa pozornosti spoznaš, da je ravno polje gole družbene kritike preveč splošno in dandanes pogosto povsem brezzobo, nenevarno. Tako se polje glasbe oz. umetnosti kaže kot tisto, kjer se lahko vsaj v manjšem obsegu realizirajo ideje boljšega ali vsaj svobodnejšega sveta. In da je to tisto polje, v katerem dejansko delujemo, brez abstrakcij in posrednikov. Katerega pa moramo ravno tako vedno znova podvreči neusmiljeni kritiki. Ker za to kar imaš rad, moraš neprestano skrbeti. Kritika je del tega. Tudi samokritika, da ne bo izpadlo kot da se nekdo poskuša povleči ven iz kroga naslovnikov. Hkrati pa se mora do vsega dogajanja in vpetosti vanj zavzeti jasno distanco, ki preprečuje ujetost v ozko polje enodimenzionalnega delovanja, ki je slepo za vse kar se dogaja v današnjem svetu vzporednih zgodb. Dva dogodka v zadnjem mesecu sta me prisilila k soočenju s preteklostjo in sedanjostjo panka oz. hardkora. Obisk New Yorka me je prisilil, da sem pod nujno si moral ogledati katerega od bolj kultnih pank placov, ki še deluje. Eden takšnih je ABC No Rio, ki je nekakšen sopotnik mojega zanimanja za tovrstno glasbo. Nastal je leta 1990 kot skvotiran prostor, odgovor lokalnih bendov, ki se niso prepoznali v takrat prevladujoči njujorški hardkor sceni, kjer so dominirali po eni strani ulični hardkor bendi kot so Sick Of It All, Agnostic Front itd. in po drugi strani hitro se spreminjajoča scena straight edge revivala pod okvirjem založbe Revelation (YOT, Judge, Gorilla Biscuits...). Bendi kot so Born Against, Citizen Arrest, Go!, Rorschach in podobni so hoteli vrniti hardkoru drznost in tudi politično ostrino, s poudarkom na strogem spoštovanju DIY načel. Takšna stališ

Poiesis, 7. junij 2015 ― V nekem intervjuju ob prejemu Nagrade Prešernovega sklada si povedal misel, ki je – vsaj meni – dala veliko misliti, misel, s katero se nočem strinjati, četudi se ne nazadnje z njo moram strinjati: »Pesniki se, tako kot matematiki, po neki določeni starosti ne naučimo več veliko.« Morda lahko to svojo misel malo bolj razložiš, razširiš? To je statistična resnica. Če razširimo merilo opazimo, da podobno velja še za nekatere veje znanosti, dočim za glasbenike ali slikarje tega ne bi mogli trditi v isti meri …  Kazuo Ishiguro je, ko jih je imel nekaj čez petdeset, izjavil, da ga dejstvo, da je bila večina velikih del napisana med dvajsetim in štiridesetim letom navdaja s strahom.  Ne vem, če je njegov strah še upravičen. Od izuma penicilina se življenjska doba daljša, tako da zdaj pisatelji pri petdesetih pišejo kot tridesetletniki, kar seveda tudi ni dobro. Za šahiste, matematike, fizike, pesnike … je nedvomno ugotovljeno, da dosežejo vrh prej kot na primer biologi, kemiki, zgodovinarji ali literarni znanstveniki. Pravijo, da sta tu odločilna način dela in razmišljanja. Po moje pa nekaj šteje tudi mladostna nabitost z energijo in sposobnost kontinuirane koncentracije pri optimalni psihofizični kondiciji. Avantgarda je po definiciji mlada. V tistem [...]