Poiesis,
6. junij 2015
― Andraž Pozorno sem prebral, kar si napisal, in zanimivo mi je, kako vedno postrežeš z zgodbo ali primerom in s kakšnim tempom, s kakšno lahkotnostjo potuješ od enega do drugega primera, od ene štorije do druge. S svojim pismom me izzivaš vsaj na štirih frontah: poleg pesniške še na etični (»ne, nobenega etičnega napredka«), vojni (pisma iz prve svetovne vojne) in filozofski (zlasti mistika). Prav tako mi odpiraš štiri precej različne pesniške svetove: Burroughs, Zupan, Paz in Thomas. Je sploh mogoče najti tisto, kar jih druži? »Treba je priti na grič,« pravi Zupan v Menuetu, pa četudi z »virusom jezika«, če si lahko sposodim tvoj navedek. Zadnjič sem šokiral okolico, s tem ko sem napisal pesem, ki se konča s podobo, kako se otroci na vrtu pred hišo igrajo z mojo lobanjo. Zanimivo, kako nihče ni mogel stopiti iz varnega objema dobesednega pomena, kot da ne bi že Dane Zajc napisal, da ljubi »vse bolno, vse gnilo, temo in nemirni strah, ubijanja mračno silo in groze ledeni dah«. Tako kot on ni vojni hujskač, tudi moja podoba ne sodi v katero od koncentracijskih taborišč, ampak oba izkoriščava moč poezije, ki je v tem, da tudi najbolj temne stvari delujejo [...]
