SLG Celje, 19. september 2015 ― Večerova nagrada Vojku Belšaku za igralske dosežke v sezoni 2014/15 za vlogo Simona Luzerja v uprizoritvi Vorkšop na Moljera Matjaža Zupančiča, dve vlogi v ljubezenskem muzikalu Izgubljene ljubezni (Moški 2 v Pogrešam te Davida Auburna in Bivši fant v Dosmrtno, štirideset pogojno Nine Shengold) in Godrnjača v Sneguljčici Jacoba in Wilhelma Grimma. UTEMELJITEVVojku Belšaku je igra prirojena. Lahko bi ga označili kot tip "ljudskega" igralca, pri čemer je pridevnik "ljudski" mišljen v najboljšem in najžlahtnejšem pomenu besede. Spontanost, neposrednost, samoumevnost, neizumetničenost, hiter refleks, smisel za improvizacijo in humor – to je tisto najbolj sežeto, kar odlikuje tega imenitnega igralca.Deloval je v številnih slovenskih ansamblih, žene ga komedijantsko-popotniška radovednost in želja po spremembi, kar pri nas sicer ni odlika, čeprav je igralskemu poklicu že od vsega začetka imanentno. V uprizoritvi Zupančičeve igre Vorkšop na Moljera Vojko Belšak s telesno stilizacijo in glasovno intonacijo vklaplja registre, s katerimi komedijo naredi žlahtno, razumljivo in privlačno. V njegovo igro je vtkan smeh. Z njim nadgrajuje svojo tehniko kolažiranja. Njegov slog je podoben slikarskemu. Namesto usklajenih prvin igralec prikazuje različne sestavine, s katerimi gradi svoj lik.V stavkih, ki jih izreka, slišimo imenitno intonacijo in barvo glasu. Čutimo tudi njegovo psihologizacijo in lokacijo. Belšakova govorica je izrazito lokalistična, kar pomeni, da igraje obvladuje aktualni jezik in njegove instrumente. Belšak lahko z eno samo besedo pove to, za kar nekdo drug potrebuje obilo besedja. Le redkim igralcem je dan tak talent. Pozoren gledalec bo slišal še nekaj več: lahko bo opredelil tudi igralčevo vznesenost in prizanesljivost do lika, ki ga upodablja. Ta talent ne izhaja le iz njegove tenkočutne jezikovne percepcije, marveč tudi iz njegovega permanentnega ukvarjanja z narečji. Po drugi strani je Vojko Belšak igralec, za katerega ni mogoče reči, da mu avtorji pišej