Radio Študent, 30. oktober 2016 ― Zdi se, da je turneja v osnovi poseben ritual, znotraj katerega se srečujejo silnice vseh članov neke skupine, s težnjo, da se njihova zapletena razmerja razrešijo. Gre za psihično in fizično naporen ritual. Jutri, na dan predvajanje te oddaje, se vrnemo po 2200 kilometrih, s polovico manjšim uredništvom in z bolj ali manj sanirano virozo, ki je kosila med potovanjem. Torej, po mesecu dni Sarajeva, verjetno enega najbolj zateženih – a, obenem nezateženih, glej prejšnje Pismo – mest v Evropi, smo se zapeljali preko Njive v eno najbolj sproščenih, a obenem tudi zateženih mest v Evropi, v multikulturno, art in startup utopijo, v Berlin. A najprej o Njivi; Njiva je ogromen prostor med Ljubljano in Berlinom, visoko tehniziran, za katerega si na podlagi plodnega sodelovanja dejstev in predsodkov predstavljam, da po njej hodijo horde white trash zombijev z visokotehničnimi dispozitivi izključevanja, pripravljeni na najgnusnejše zločine. Ko sem prišel v Berlin, mi je nekdo povedal, da so pred kratkim na Njivi white trash zombiji pozivali somalskega begunca, ki se je na strehi odločal za samomor k temu, naj skoči, na kar je ta res skočil. Tudi v tem je visoka tehniziranost – šank se je preko forumov in njihovega navijaštva preselil direktno na ulico ter navijaško odloča o življenju in smrti. 0, 1, 1, 0. A pozor, tukaj nikakor ne gre zamenjevati tehnologije in njenega potenciala ter tehniziranosti. No, seveda je turneja zanimiva tudi z vidika turizma; gre za ekspresne oglede krajev, ki pa so po svoji vsebini antituristični. Ko si na turneji, nekaj dni v mestu, gre za to, da uletavaš: stvari niso v naprej določene, ni načrta, ampak si v okolje vržen in odvisen od priložnostnih dinamik. Tako so stereotipi, ki si jih o okolju ustvariš lahko znatno drugačni od turističnih, in morda celo zanimivejši. Moj sterotip o Berlinu: vsesplošna načiliranost, v kateri pa se nahaja, kot je dejal Torkar, “prikrita histerija”, kjer je “vsak drugi mladi na robu.” Sproščenost deluje