Radio Študent, 16. december 2016 ― Gala Hala, 15. 12. 2016   Diega Menendesa imaš rad ali pa ga ne maraš. Nevtralnega verjetno ne pusti nikogar, kar je pozicija, h kateri bi pravzaprav moral stremeti vsak glasbenik. Preveč je tiste mezge vmes, zaradi katere se že pet minut po tistem, ko si slišal ploščo ali pa videl koncert, ne spomniš več, kaj si v resnici poslušal. Še en bend, še eno ploščo, še en koncert ... Diego Menendes in njegova, v skoraj petnajstletni karieri pogosto spremenjena zasedba Menendes Brothers ostaneta v spominu. Spomnimo se jih kot udeležencev Klubskega maratona iz leta 2013, ko se je zasedba spreminjala in oblikovala kar skozi samo turnejo, tako rekoč iz koncerta v koncert. Takrat je Menendesa, čeprav se mu je v desetletju prej nabralo lepo število nastopov, spoznala širša glasbena publika, ki ga je do takrat morda bolj poznala kot filmarja. Že na uvodnem, predstavitvenem koncertu v studiu Radia Študent je s solističnim nastopom oba izraza povezal v politično in družbeno motiviran audiovizualni kolaž, ki se je izmikal žanrskim pravilom in mu pripel status fužinskega posebneža. No, na zaključnem dogodku v Menzi pri koritu je dva meseca pozneje navdušil s šestčlansko zasedbo, potem pa se je pojavil vtis, da so Menendes Brothers spet poniknili. Znova predrugačena zasedba je lani sicer oddelala kar nekaj koncertov, a se je hkrati še vedno zdelo, da ji manjka tistega pravega bendovskega zagona. Skupne vaje so se dogajale preveč sporadično, nove skladbe so nastajale (pre)počasi, zaradi česar pravzaprav niti niso mogli nagovoriti širše publike. Videti je bilo, kot da se bend sam pri sebi še ni povsem odločil, ali vztrajati, se ustvarjanja lotiti bolj angažirano ali pa preprosto končati skupno pot. Toda po drugi strani je bila tudi ta neodločenost ali še raje nonšalantnost vedno eden močnejših adutov zasedbe. Pa to ni mišljeno pokroviteljsko. Ko stopijo na oder,  sledijo jasni ideji, njihovo sporočilo pa ponavadi brez ovinkarjenja najde pot do publike. Sredi novembra so