Notranjsko primorske novice » Kultura, 17. januar 2017 ― Ob rob prvi grajski skupščini, ki bo v soboto, 21. januarja, ob 17. uri v Pristavah pri gradu Snežnik in na kateri bodo lahko posamezniki in društva predstavili svoje poglede na »grajsko situacijo«, težave, rešitve in možnosti za sodelovanje, objavljamo še zaključni del razmišljanja Matija Solceta. Pravi, da kultura ni le zabava ali hobi, je tudi ekonomska kategorija, ki se lahko povrne mnogo bogatejše kot mnoge druge dejavnosti. V to nas lahko prepriča že kratkoročni izračun za leto 2011 v Franciji, ki so ga objavili na spletni strani http://cultureswithvivendi.com/. Neposredni prihodki kulture v Franciji za l. 2011 Vir: http://cultureswithvivendi.com/ Če se prišteje posredni dobiček, se dodana vrednost »kulturne industrije« dvigne na 3,2 odstotka celotnega BDP Francije, kar je na primer dvakratnik njihovega dobička iz telekomunikacij, sedemkratnik avtomobilske ali štirikratnik kemične industrije. Nepredstavljivo? In to je izračun za eno leto. Kaj bi se zgodilo, če bi to postala praksa v šolah? Kaj bi se zgodilo, če bi kulturo potencirali v osnovnem proračunu in ji pripisali še dvakrat več sredstev? Kaj, če bi na šolske predmete gledali skozi umetnost in spreobrnili način razmišljanja mladih? Kaj bi se zgodilo, če bi to naredili v Loški dolini? Grad gori! Tako se je imenoval prvi festival, preden smo ga bili, zaradi požarne varnosti, primorani preimenovati v Plavajoči grad. Tam se je srečala ekipa, ki si danes pravi Punktarji, kar spet ni daleč od naše primarne funkcije, od novodobnega punta. punt pùnt púnta m (ȕ ú) (kmečki) upor: pripravljati, voditi punt/oborožen punt/ekspr. punt zoper laž, zgod. kmečki punti kmečki upori Naš punt ne poteka z vilami in ne proti grajskim obzidjem, temveč z aktivnostmi proti zidovom, ki nastajajo v naših glavah. Ustvarjamo ga ljudje s povsem nasprotnimi ideološkimi pogledi, vsak prihaja iz druge branže, vsi imamo drugega dela vrh glave, pa vendar smo željni soustvarjanja, ki ne razmišlja samo o dobičku, temveč

Torek ob petih, Recenzije, 17. januar 2017 ― Da, čarovnica iz Blaira tokrat je med igralsko zasedbo. Shujšana, starikava ženica, ki opreza za obiskovalci gozda in ob tabornem ognju pušča čudaška ročna dela, je z leti postala še bolj zakrknjena in do mladine še manj razumevajoča. V gozdu se sila hitro začne dogajati – kot bi se slikovito izrazili Američani – crazy shit. Gozdna divjakinja premetava šotore, kvari drone, lomi drevje in zafrkne tudi GPS. Kos ji ni bilo analogno, zakaj bi ji bilo digitalno? Brat režiserke prvotne odprave se leta pozneje še ni sprijaznil z njenim izginotjem. Saj veste, z izginotjem tiste, ki je namesto robčkov v nahrbtnik vrgla dodatno baterijo. Nova skupina nevednih skavtov želi preveriti, če je fant, ki ga je coprnica leta 1999 poslala v kot, še tam. Verjetno ste ob ogledu prvenca razmišljali, v kako nezavidljivi situaciji se je znašla radovedna trojka. Medtem ko so snemali dokumentarec, so s pomočjo izjav okoliških prebivalcev resda vzpostavili mit o coprnici, a vir tesnobe in neugodja ironično praviloma ni izhajal iz tega. Izgubiti se v tako prostranem gozdu – brez hrane in zemljevida – je bilo samo po sebi srhljivo. Skupinska dinamika, z občasnim humorjem ter sanjarjenjem o maminem pireju in vroči kopeli, je zapečatila uspeh grozljivke, ki je bila takrat nekaj bistveno drugačnega, nekaj novega. Mimo mogočnih debel in dišečega lubja, se je sprehajala sveža sapa. Nadaljevanje z relativno tesnim proračunom se je v dobi obdelav in predelav starega izkazalo za finančno smiselno. Kajpak je v koraku s časom: pozabljivi igralci si za ušesa zataknejo miniaturne kamere, imajo letečega drona in kup ostale tehnološke navlake; a otipljivega scenarija pač ni. Privlačne protagonistke, dva lokalna čudaka, šaljivec in dolgočasen brat. Prvencu je bilo malo mar za izgled osrednjih likov in klišeje, hkrati pa toliko bolj za stopnjevanje napetosti in obupa. Vratolomni posnetki niso bili potrebni. Dobro: nad montažo, razgibanimi prizori in posrečenim preskakovanjem med snemalci se niti ne gre pr