Radio Študent, 12. marec 2017 ― MKNŽ Ilirska Bistrica, 11. 3. 2017   V RŠ recenziji se bomo tokrat posvetili sobotnemu koncertu, ki se je zgodil v MKNŽju v Ilirski Bistrici. Res je, da dokaj redno recenziramo zadeve s programa tega najstarejšega kluba v regiji, a moramo opozoriti, da je bil tokratni dogodek redkost. Redkost zato, ker se black metal koncerti v Bistrici zgodijo malokrat. V soboto sta nastopila dva black metal benda, ki domujeta v Leipzigu. Na turneji, ki se imenuje And death will conquer Europe, si oder delita zasedbi I I in Vidargängr. Pred odrom so bile na železnih svečnikih prižgane sveče in uvodni feed back Vidargängr je pospremil gost oblak dima. Ne pretenciozno so Vidargängr začeli z drvečim black metalom, ki spominja predvsem na drugi val black metala skandinavske scene. Melodični rifi pa na trenutke spomnijo na klasičen finski black metal.  Vidargängr so lani izdali ploščo A World That Has to Be Opposed, leta 2013 pa po imenu zasedbe naslovljeni prvenec. Nekatere člane tega benda smo na domačih odrih videli že lani, ko so skupaj z Addauro pri nas igrali Antlers.  Ob začetku njihovega nastopa smo bili še pozorni na kitarske rife, spremembe tempa in spretno bobnanje. Kmalu pa nas je hrup njihove glasbe uročil in začel vsrkavati v globine pekla. Histerični kitarski rifi v sožitju z blast beati so v naših glavah ustvarili prvinsko stanje odmaknjenosti. Kombiniranje monotonih kitarskih linij ter bolj dinamičnih in zlobnih melodij je naša telesa in glave neprestano sililo v transcendentalni ples. Trenutki histerije, ki so se dogajali med komadi, posebno takrat, ko se je tempo spremenil, so bili brez dvoma vrhunci njihovega nastopa. Kitare in bobni so skozi celoten nastop igrali glavno vlogo, generiranje odtujenega stanja duha pa lahko pripišemo predvsem kontinuiranim blast beatom. Vokal je igral vlogo opominjanja na to, da se nahajamo globoko v peklu, odmev pevčevih krikov pa je ustvaril občutek, kot da nismo v klubu, temveč v ogromni jami, obdani s peklenski

Radio Študent, 12. marec 2017 ― Unday Records, 2016   Četrto ploščo belgijskega tria Dans dans z lansko letnico izdaje v pričujočem častitljivem terminu gostimo sorazmerno pozno. V opravičilo temu si lahko izmislimo preprosto dejstvo, ki vsaj tokrat ne zgreši: njihovi nastopi v živo. Doslej smo se namreč že dvakrat lahko prepričali v stopnjevanje, ki vodi od njihovih hipnotičnih instrumentalnih zajetij posebnih, dostikrat s filmi primerjanih občutij, k razbrzdanosti in živahnosti koncertne prezentacije. V le-to se bomo lahko prepričali že jutri v Klubu Cankarjevega doma in nato še dan kasneje v Narodnem domu v Mariboru.  A ker gre prav toliko za kolektivno, kot tudi za izredno intimno izkušnjo, je možen tudi obraten pogled: muzika tria Dans dans se domačemu poslušanju prav dobro poda. Poleg tega so tudi na svojih albumih doslej dali še kako jasno vedeti, da se v kalupih ne počutijo dobro. Dostopne pesmi se raje kot ponovljivosti žanrskih in drugih stalnic podredijo predvsem načinu izvedbe, kjer je najprej zapažena forma le ena od plasti. Dans dans na četrtem albumu nadaljujejo, kjer so končali na dve leti starejšem, ki je našo frekvenco začuda obšel. Potreba po priredbah je še vedno okleščena na minimum, tokrat so se ponovno priklonili maestru filmske godbe Enniu Morriconeju v skladbi Chi Mai, a z njim in mimo njega nadaljujejo s skladanjem, glede katerega nas je pred leti kolega Zorman že spomnil, da slike niti ne potrebuje. Njihovi komadi imajo svojo dramo, razvoj, nepričakovane zaplete in nenadne prelome že taki, kakršne slišimo. Vtis je, da so tudi filmčki v režiji Philippa Werkersa, ki pospremijo nekatere pesmi v video formatu, nastali šele po glasbeni predlogi in ne obratno.  Ploščo uvede njen najdaljši kos, TV Dreams, ki se brez rezerve že sprehodi po vseh niansah, ki jih v bolj dozirani obliki trojica servira preostali čas. Pulzirajoč, zasanjan ritem zaseka v analogna valovanja kot ozadje hipnotične kitarske teme, ta pa se mehko stopnjuje do skrajne razštelanosti in odp

Radio Študent, 12. marec 2017 ― Kantavtorski par Katarina Juvančič & Dejan Lapanja se je na prvi dan novega leta oglasil z novim albumom Vmesje s komadi v slovenščini in angleščini, v katerih slišimo tako angažirana sporočila kot boleče ali pa zabavne osebne zgodbe. Premierno vrtimo tudi nov izdelek hrvaške kantavtorice Dunje Knebl, ki bo 22. marca pbjavila obsežen, dobri dve uri trajajoč album 33 balade. Za nekaj njenih krhkih pesmi se nam je zdelo, da imenitno sodijo h komadom Katarine in Dejana ... V vmesnem bloku pa moderni sevdah z bendom Divanhana, ki nas obišče ta teden (četrtek, 16. 3. 2017; Kino Šiška) in nedavnimi gosti Mostar Sevdah Reunion.   SEZNAM SKLADB ZA ODDAJO GLOBALUNA 12. 03. 2017 Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Vmesje (Stray Cat Records, 2017)/ 10. Na kateri strani si? (4'21'')   Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Vmesje (Stray Cat Records, 2017)/ 1. Ta mašina ubija fašiste (2'47'') Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Vmesje (Stray Cat Records, 2017)/ 3. Never Wed An Old Man (3'09'') Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Vmesje (Stray Cat Records, 2017)/ 2. Cats Cradle Song (1'53'') Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Vmesje (Stray Cat Records, 2017)/ 5. Venci (feat. Sharat Chandra Srivastava) (4'51'') Dunja Knebl: 33 balade (Geenger Records / Zvuk Močvare, 2017)/ 3. Sveča dogorijeva (3'02'')   Divanhana: Zukva ‎(Multimedia Music, 2015)/ 2. Da sam ptica (4'36'') Divanhana: Zukva ‎(Multimedia Music, 2015)/ 1. Oj Safete, Sajo, Sarajlijo (3'04'') Mostar Sevdah Reunion: Kings of Sevdah (Snail Records, 2016)/ 9. Mene majka jednu ima (4'14'')   Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Vmesje (Stray Cat Records, 2017)/ 6. Pismo v Kanado (feat. Sharat Chandra Srivastava) (6'11'') Dunja Knebl: 33 balade (Geenger Records / Zvuk Močvare, 2017)/ 25. Pismo z Belovara (3'18'') Dunja Knebl: 33 balade (Geenger Records / Zvuk Močvare, 2017)/ 7. Bijeli grad i zmaj (3'10'')

Radio Študent, 12. marec 2017 ― Dobrodošli v ponovni izdaji oddaje Repetitio. Tokrat se bomo posvetili Mao Cetungu in velikemu skoku naprej. Pod drobnogled bomo torej postavili obdobje med letoma 1958 in 1962, ko naj bi po nekaterih ocenah življenje izgubilo dobrih 40 milijonov ljudi. Ljudje so umirali pod bremenom megalomanskega razvojnega projekta, ki je skušal Ljudsko republiko Kitajsko zavihteti v sam vrh industrijske proizvodnje, dosegel pa  katastrofo neslutenih razsežnosti. Maa Cetunga se tako skorajda zadovoljno in dosledno postavlja na prvo mesto v nezavidljivi druščini »množičnih morilcev« - Stalina, Hitlerja ter Pol Pota. A kot smo se namenili pokazati, in kar se šele začenja razkrivati, so smrti pod Mao Cetungom bolj rezultat slepega in prekomerno idealističnega navdušenja, kot pa neke smrtonosne računice. Država ni namenoma ubijala ljudi. Če so se šli plansko gospodarstvo in postopen razvoj, so bile tudi usmrtitve naprej določene in glede na čas precej zmerne. Prvo leto velikega skoka naprej so nameravali usmrtiti 1500 zločincev, naslednje 1300, postopoma vedno manj, ob dosegu socializma pa umsrtitve sploh ne bi bile več potrebne. Mao ni bil Stalin, ne glede na to, kako zelo si je to želel - na začetku potihem, kasneje pa tudi na glas. Ko mu je v Koreji umrl odtujeni sin, je v Stalinovem slogu rekel, da nima smisla žalovati za smrtjo navadnega vojaka. A njegov zdravnik je beležil, da nekaj tednov skorajda ni jedel in je le obsesivno kadil. Kasneje, ko so ga spričo nevzdržnih razmer končno dosegla poročila o velikem številu smrtnih žrtev, se je pod tem bremenom skorajda sesedel. Krivdo za neuspeli skok so seveda zavzeli buržuazni elementi in provokacije »z desne«, kar je vodilo v kasnejšo kulturno revolucijo. Ampak sedaj že prehitevamo. Razloga, zakaj se ravno tokrat osredotočamo na Kitajsko in veliki skok naprej, sta dva. Prvi razlog je to, da je novembra minilo štirideset let od Maove smrti. Obletnica je sicer minila tiho, brez nekih večjih obeležitev ali ceremonij. T