13. brat,
2. maj 2020
― Kako nor moraš biti, da sredi epidemije smrtonosnega virusa tvegaš zdravje in protestiraš proti oblasti? Nor ali pokvajen, bi dodali podporniki vlade, ki so prepričani, da je protest možen, le če ga iz ozadja orkestrira veliki hudobec. A ključno je vprašanje, kaj spravi ljudi na ulice v deželi Slovenija, ki nakljub vstajam pred nekaj leti nima tradicije demonstracij in uličnih manifestacij. Kot jih poznamo začuda največ prav v najbolj razvitih državah parlamentarne demokracije. V našem primeru je to vsekakor že sama podoba predsednika vlade Janeza Janše, ki za velik del prebivalstva pooseblja vse slabo, za kar tudi sam poskrbi s svojim načinom komuniciranja. A ime česa je Janez Janša? Kot prvo vladni ukrepi, ki so zelo omejevali gibanje prebivalstva. Tu je večino zmotil predvsem en ukrep in to je omejitev gibanja na ozemlje svoje občine. Drugi, ki pa je v začetni fazi epidemije manj opazen, ker smo se vsi večinoma zadrževali doma, a veliko hujši, pa je prepoved zbiranja na javnih mestih. Vladni odlok govori o tem, da se lahko premikaš zunaj svojega prebivališča le, če imaš jasno določen opravek. Kaj ta omejitev dejansko pomeni se je pokazalo šele ob javnih zbiranjih oz. protestih. Pokazalo se je, da je vsako zadrževanje na javnem mestu lahko prekršek. Z vidika svobode političnega delovanja je to veliko večja omejitev kot pa omejitev prehoda občinskih meja. Prepoved protesta je prepoved kolektivnega delovanja, svoboda gibanja po državi pa je le posameznikova pravica. Če nas je ta pandemija kaj naučila, nas je to, da je kolektivno pomembnejše od individualnega. Drugi veliki spodbujevalec protestov pa so zgodbe žvižgačev, kako je pri nabavi zaščitne opreme prišlo do nepravilnosti, tako da v večini primerov obstaja sum korupcije. Dejstvo je, da je epidemija pripravila državo nepripravljeno. Tudi zdravstvo je namreč prevzelo pravilo iz neoliberalne kapitalistične produkcije, da se ne dela zalog. Bolniških postelj ne sme biti viška, prav tako ne opreme. V vseobčem kaosu,
