Airbeletrina, 8. marec ― Pariz se februarja pretvarja, da še ni utrujen od zime. Ko stopiš iz metro postaje v šestnajstem okrožju, diši po kovini in mokrem kamnu. Zjutraj je moralo deževati. Svetloba je nizka, vodoravna, in ljudje hodijo hitreje. Če jih opazuješ dovolj dolgo se ti zdi, da pospešujejo z željo, da bi se izognili lastnim sencam. Da ne bi izstopala, se ujamem v njihov ritem in jim sledim. Na vogalu ulice je cvetličarna, ki je videti, kot da se je zmotila v letnem času. Zid je izginil pod preobiljem barv; napis nad vrati je skoraj neberljiv, zadušen pod slapom tulipanov, ranunkul in vrtnic, ki silijo čez rob, kakor da bi želele pobegniti na pločnik. V izložbi gori rumena. Ni sramežljiva, ni pastelna. Kliče po pozornosti. Mimoza. Drobne puhasto okrogle krogle, zbrane v šop, ki se trese že ob najmanjšem premiku zraka. Krhka cvetlica, ki terja pozornost. Na koga me spominja? Rumene nikoli nisem marala. Zdela se mi je vsiljiva, kot da se izdaja za toplino, ki je v resnici ni. Kliče, a ne pove ničesar. Govori, a zveni votlo. Preveč obljublja. Prehitro se razkrije. Zato se presenetim, ko vstopim v kliše cvetličarno, in kupim mimozo. Ne vem če zato, ker je bil včeraj osmi marec in bi se spodobilo, ali zato ker bi mi jo moral nekdo prinesti, a je pozabil. Morda jo kupim preprosto zato, ker je februar, in imam občutek, da tudi v meni nekaj prezgodaj cveti. Ljudje na tržnici pravijo, da mimoza ni evropska, da je prišla iz Avstralije in se tukaj razbohotila, kot da ji nihče nikoli ni povedal, da je tujka. To izrečejo z rahlim pridihom suma, skoraj pokroviteljsko, kakor da ji to poreklo nekaj vzame. Kot da ima vrednost samo tisto, kar je domače, preverjeno, zavarovano z izročilom. Govorijo o “našem”, čeprav nihče zares ne zna razložiti, kje se to naše začne in kje se konča. Meje so porozne, a vztrajamo pri njihovem obrisu. Spominjajo na igro Zemljo krast na šolskem igrišču, le da so pravila v odraslem svetu ostrejša. Manj plastike, več betona; manj krednih črt, več bodeče žice,