Airbeletrina, 10. avgust ― Prvi pomen, ki ga pri besedi meja zasledimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je: črta, ki ločuje, razmejuje države, ozemlja. Tu po Srebrnem bregu so jo potegnili pred več kot sto leti. Nevidna lisa, sestavljena iz tankih belih količkov – vsak premore svojo šifro – tako že dolgo ločuje zamejstvo od matične domovine. V nekdanjih časih je bila, čeprav nepredušno zaprta, posekana in pokošena, danes pa je zaraščena. Ko 110-kubični motor že nekaj časa stoji in se njegov cilinder postopoma ohlaja, mi oči pristanejo na karburatorju, s katerega je padla kromirana rešetka, prepotrebna za pravilno delovanje zračnega filtra. Hitro pomislim, da mora ležati kje na cesti ali ob njej. Pri zadnjem postanku na Gornjem Seniku je bila še na svojem mestu. Od naselja me ločujejo slabi trije kilometri. Treba bo voziti počasi in imeti oči na pecljih. Kolesi se znova zavrtita v zamejstvo, okrog mene je sam gozd, nekakšno nadaljevanje Goričkega. Jeseni je tu meka za gobarje. Vonj po trohnobi listov se meša s tistim jurčkov. Po slabem kilometru se pred menoj nariše nenavaden prizor. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja. Zelo verjetno ne ve, za kaj gre, še manj pa si predstavlja, da jo iščem tudi sam. Ropotanje dvotaktnika utihne, ko dovolj časa vztrajno držim prst na rdeči tipki, ki se nahaja na prednji luči. S pritiskom nanjo se spojita žici, ki prekineta delovanje platin, kondenzatorja in navitja. Motor se ustavi, ker ostane brez iskre na svečki. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja Nekaj trenutkov si zreva iz oči v oči in nič ne rečeva. Šele nato m