Airbeletrina, 10. oktober ― »Zdelo se mi je, da uhajam čutnosti socialistično-katoliške skupnosti in postajam bolj naraven.« Tako skuša na uvodnih straneh prvenca O iskanju ljubezni: Z biciklom okoli sveta, ki ga je v samozaložbi prvič izdal leta 1989, svetovni popotnik in aktivist Tomo Križnar (r. 1954) pred sabo opravičiti pobeg iz domačih krajev, od družine, službe, prijateljev in iz Slovenije. O tem se v nadaljevanju knjige sprašuje pogosto, zato tehtanje smiselnosti lastnega početja postane vezna nit, ki pisca ne povezuje samo z ljudmi, ki govorijo njegov jezik, ampak tudi z lastno predstavo o svetu. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje. S to in tremi drugimi knjigami – Šambala: z biciklom v Tibet (1993), Samotne sledi (1993) in Mana: z biciklom med Indijanci (1996) – je Križnar postavil globok mejnik v kolesarskem in v sodobnem potopisju nasploh. Doživljaji, ki jih spremljamo v prvi knjigi, so se odvili med letoma 1985 in 1989, zraven pa je vpleten tudi ščepec izkušenj, ki jih je imel s potovanji po svetu kot študent, torej desetletje pred tem. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje. Ni skrivnost, da Križnarja poganja duhovno iskanje, čeprav tega ne definira tako eksplicitno kot na primer Evald Flisar v izpovednem potopisnem romanu Čarovnikov vajenec. Ta je prvič izšel leta 1986 in postal najbolj prodajan in največkrat ponatisnjen slovenski roman. Križnar išče ljubezen, ampak ta ni samo partnerska ali ljubezen do vsega živega, je tudi hrepenenje po prvobitnem prapočelu. Ena od idej, s katero žonglirata oba potopisca, je »razgradnja ega«. V času poznega jugoslovanskega socializma, ko se je drž

Društvo slovenskih pisateljev, 9. oktober ― Sreda, 14. oktober, ob 19.15 uri | Josipinina knjigarna Društva slovenskih pisateljev Srečevanja svetov so cikel medgeneracijskih literarno-pogovornih večerov, na katerih se srečujeta ustvarjalca ali ustvarjalki različnih generacij. Osrednja značilnost srečanj je odprta pogovorna zasnova: tema ni določena vnaprej, temveč se oblikuje spontano, skozi medsebojna vprašanja, izmenjavo pogledov, ustvarjalnih izkušenj in razmislekov o literaturi. Takšen format spodbuja nastajanje novih tem, nepričakovanih povezav in svežih interpretacij, ki izhajajo iz neposrednega dialoga med sodelujočima. Sestavni del večera so tudi branja odlomkov iz njunih del, ki pogovor dopolnjujejo in odpirajo nova izhodišča za razpravo. Na tokratnem večeru se bosta srečala Brane Mozetič in Pino Pograjc. Brane Mozetič je pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik. Doslej je izdal petnajst pesniških zbirk, tri romane, zbirko kratkih zgodb, osem slikanic za otroke in več kot trideset prevodov, predvsem iz francoščine. V tujini je izšlo že več kot osemdeset prevodov njegovih knjig. Je urednik knjižnih zbirk Aleph in Lambda ter soorganizator festivala Živa književnost in tradicionalnega festivala LGBT filma. Pino Pograjc je magister anglistike in primerjalne književnosti. Leta 2022 je pri založbi Črna skrinjica izšel njegov pesniški prvenec Trgetanje, za katerega je prejel nagrado za najboljši literarni prvenec. Leta 2024 je pri založbi ŠKUC – Lambda izdal drugo pesniško zbirko Trepete, za katero je prejel nagrado mlado pero. Izdal je tudi ozvočeno zbirko Megalomast in Izbruhijada. S svojo poezijo je gostoval na festivalih in literarnih dogodkih v Srbiji, Nemčiji, Makedoniji, Črni gori, Kataloniji ter Bosni in Hercegovini.