Airbeletrina, 21. oktober ― Hvalnica prevajanju: zapletanje univerzalnega, esej francoske filologinje, filozofinje in prevajalke Barbare Cassin, nas postavi na presečišče dveh dejavnosti: filozofiranja in prevajanja. Perspektiva je izvirna in vsekakor pomembna. Ključni premiki v filozofiji dvajsetega stoletja, ki še danes določajo njene pristope, so povezani z napadom na metafiziko. Eden od njih je tako imenovani jezikovni obrat, na katerega so se pripravljali različni filozofi in logiki, dovršil pa ga je Wittgenstein. V zgodnji fazi je raziskoval odnos med jezikom in resnico skozi logiko ter prišel do nekakšnega filozofskega kvietizma, ki izhaja iz prepričanja, da metafizične, etične in estetske izjave v okvirih logike nimajo resničnostne vrednosti, zato jih je treba iztrgati filozofiji ter jih prepustiti transcendenci, poslušanju glasbe, delovanju … Pozneje, ko je razvil teorijo jezikovnih iger, pa je prišel do sklepa, da niti logika ne določa nekega transcendentalnega resničnostnega razmerja med jezikom in svetom ter da so vsi filozofski problemi pravzaprav nesporazumi, ki izhajajo iz zlorabe običajnega jezika. Odnos med jezikom in občeveljavnimi resnicami, do katerih si lasti pravico tradicionalna filozofija, je tudi izhodišče razmisleka Barbare Cassin, ki prevaja, med drugim, iz stare grščine, jezika, v katerem so se oblikovali temelji zahodne filozofske tradicije (pa tudi arabske). Do tega jezika ima ozaveščen odnos. Je jezik, ki so mu Grki pripisovali ultimativni smisel, Logos, medtem ko so ga odrekali barbarom. Do univerzalizirajoče drže je ves čas kritična in upravičeno opozarja, da univerzalistični projekti vselej implicirajo nadvlado, četudi se predstavljajo kot odrešiteljski. To lahko potrdimo s številnimi primeri. Ustanovitelji liberalne politične misli, kot so Locke, John Stuart Mill in de Tocqueville, denimo sočasno z govorom o svobodi zagovarjajo najokrutnejše kolonialne projekte. Kadar govorijo o demokraciji, predpostavljajo, da drugi zanjo niso zreli