Airbeletrina,
13. november
―
Benjamin Labatut: Slepa luč (Mladinska knjiga 2024, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica)
»To je knjiga, kakršno bi si sam želel napisati,« pravi o Slepi luči Miha Kovač, raziskovalec bralnih navad, publicist, urednik in profesor, ki soustvarja tudi prihajajoči Slovenski knjižni sejem. Težko si zamislimo boljše priporočilo za branje.
Čilski pisatelj Benjamin Labatut, rojen leta 1980 na Nizozemskem, se je v mednarodni literarni prostor prebil prav s Slepo lučjo, ki se je v angleškem prevodu uvrstila v ožji izbor za mednarodno nagrado Booker.
Knjigo je težko stlačiti v en sam predal, saj združuje roman, esej, zgodovino znanosti in biografijo. Nekateri so jo označili za neleposlovno leposlovje, Miha pa v tej navidez paradoksni oznaki vidi popolno ujemanje z vsebino. Tako kot je v kvantni fiziki delec hkrati val, je tudi Slepa luč hkrati zgodba in pripoved o razvoju znanstvene misli.
Labatut nas popelje med fizike, kemike in matematike, od Heisenberga, Schrödingerja in Bohra do Schwarzschilda in Grothendiecka. Bolj kot znanstvene formule ga zanimajo ljudje za njimi, pa njihove vizije, želje, obsedenosti in zlomi.
Miho je takoj posrkala zgodba Fritza Habra, kemika in Nobelovega nagrajenca, ki je razvli postopek za proizvodnjo umetnih gnojil in s tem pomembno prispeval k temu, da danes na Zemlji živi toliko ljudi. Isti znanstveni preboj pa je postal tudi osnova za razvoj ciklona B, plina, s katerim so v nacističnih koncentracijskih taboriščih pomorili milijone Judov.
Haber je bil genij, a za ljudi okoli sebe pogosto slep. Ni razumel žene, ki si je zaradi njegovega dela vzela življenje, in ni videl črnih oblakov, ki so se nad njim kot človekom judovskih korenin zbirali v Nemčiji. »Ljudje smo v nekih stvareh lahko izjemno pametni, v drugih pa popolni butci,« pravi Miha.
Labatutovi znanstveniki do svojih spoznanj niso prišli le s pomočjo enačb, temveč tudi skozi travme, bolečine in bolezni. Na neki točki pa jim je začelo zmanjkovati besed. Za to, da je v