Airbeletrina, 2. januar 2013 ― Pred kratkim sem v Mladini prebral odlično analizo protivladnih protestov Marcela Štefančiča mlajšega. Za razliko od večine, ki pomanjkanje konkretnih zahtev protestnikov vidi kot težavo, vztraja, da je ravno uživajoča množica brez artikulirane želje tista, ki pri oblasti vzbuja največ strahu, pozivi protestnikom, naj artikulirajo politični program, pa so konzervativna strategija, kako porajajočo se politiko ukalupiti v stare vzorce, še preden bi se lahko začela. Po Štefančičevo naj bi bila zgroženost politike nad protestniki posledica privajenosti oblasti, da je ljudstvo doslej od politikov predvsem zahtevalo, naj jih s političnimi vprašanji pustijo čim bolj pri miru. Ko se je množica na lepem zavzela za politiko – kar je načeloma pozitiven pojav – oblast ni vedela, kako bi ravnala s tem škandalozno politiziranim ljudstvom.