Airbeletrina, 16. januar 2013 ― Na prvi pogled se zdi, da je knjiga Maje Haderlap Angel pozabe izpraznjena poetike, da je v njej vse resnično, tudi ko je govora o duhovih. Prvoosebna naracija, najprej podana skozi oči otroka, nato odraščajoče ženske, se resda opira na Kovačičevo »misel o otroštvu kot najbolj polnem in s posebnim smislom prežarjenem obdobju človeškega življenja, ki kot posebna vrednost prikrito vztraja tudi za vlogami, s katerimi se človek z življenjem spoprijema v odraslosti«, vendar v romanu kljub izrazito osebni noti, ponekod že na meji uvrtanosti, ne gre za samoizkustvo ali samodoživljanje na ozadju avtoričine globinske časovne perspektive. Maji Haderlap se je očitno zgolj zdelo, da lahko preko osebne izkušnje najlaže vstopi v rovtarsko koroško krajino in razvije njeno širšo družbeno, geografsko in zgodovinsko sliko, ki je doslej v centralističnem pogledu (predvsem Avstrije, pa tudi Slovenije) veljala za manjšinsko, Drugo, pozabljeno, kletno.