Airbeletrina, 19. februar 2013 ― V svojem prvem stiku s poezijo Vena Tauferja tako razlikujem dva momenta: vtis, ki ga je name najprej naredila zbirka, je bil nekakšen val navdušenja, ki bi ga najbolje koncipiral stavek »To je to!«, čemur je, logično, sledilo nič kaj navdušeno spoznanje, da če je »to res to«, potem dlje (in bolje) od tega niti ni več mogoče iti. Ko sem se po vseh teh verzih in vrtoglavem igračkanju z besedami torej malček streznil, me je kakor Taufer z jasnega prešinilo neprijetno dejstvo, da se je moj manevrski prostor s tem, ko sem ga tako nepremišljeno povabil na svojo knjižno polico, dramatično zožil.