Airbeletrina, 4. marec 2013 ― V naših mislih in predstavah je bila italijanska literarna scena bolj razdrobljena kot Italija pred Garibaldijem. Nekje smo to slišali in potem smo se s tem ukvarjali in o tem premišljevali in se o tem pogovarjali, kot bi šlo za kakšno svetovno katastrofo. Dež meteoritov, mogoče žab, ali pa cunami. Ne vem, zakaj smo se s tem ukvarjali in zakaj naj bi se katerikoli pisatelj ukvarjal s katerokoli literarno sceno in infrastrukturo te literarne scene, pa naj je ta razdrobljena ali pa celovita, jasna in pregledna ali pa zgolj bela lisa in megla, ki se spušča. Pisatelj naj bi se ukvarjal s pisanjem. Ampak kateri pisatelj se danes še ukvarja samo s pisanjem? Smo se tega, da se ukvarjamo s sceno in infrastrukturo neke scene, naučili od starejših kolegov, ki so morali po razpadu Jugoslavije začeti ravnati drugače, saj so nenadoma izgubili potencialni trg, ki nikoli ni bil trg, ampak nekakšen duhovni prostor, kjer so se v svojih čumnatah in mračnih sobicah skrivali potencialni bralci in ljubitelji književnosti. Zaljubljenci v modernizem in še temnejši modernizem.