Airbeletrina, 17. junij 2013 ― Med Davidsonovim navajanjem, da se je konec stoletja dvignil plimski val evrocentrizma, val rasizma, ki je učil, da so Evropejci že sami po sebi boljši od Afričanov, in dodatno tudi to, da so Angleži boljši od Francozov (ki so trdili nasprotno), me je prešinilo, da tovrstne pojave, kot je nenaden porast rasizma sredi 19. stoletja, s svojim mikroskopskim aparatom zares lahko pregleda le literatura. Ko avtor ene ključnih knjig postkolonialnega diskurza nadaljuje, da so na primer Afričani leta 1912 v Sierri Leone zasedali zgolj enega od šestih položajev v višji administraciji, medtem ko so jih imeli še leta 1892 v rokah polovico (pobude za temeljne zakone, pisanje zakonov in odločanje o njih je bilo v pristojnosti Londona), se trenutek zdi tako močan, da se Davidson kljub slogovni izpiljenosti in ravno zaradi esejističnega diskurza ne zdi več prepričljiv. Odtujitev Afričanov od lastnega okolja zanj postane geslo, toda geslo, s pomočjo katerega kot bralci ne moremo odpreti več nobenih vrat.