Natečaj Kraška hiša, 25. marec 2015 ― Danes sem brskala po starih pripravah in našla eno izmed tisti, ki mi je služila kot eden izmed petih nastopov za strokovni izpit. Tema ure je kulturna dediščina in čeprav je bila to ena izmed prvih resnih priprav, se te teme še danes lotevam tako in moram reči, da zame deluje. Morda vsem tisti, ki se s podobnimi nalogami spopadate tudi sami, pride prav. Pod njo pripenjam še pdf dokument, ki ga ob razlagi projiciram na tablo. Glava priprave na učno uro Šola: ŠC Srečka Kosovela Sežana Predmet: likovna umetnost Mentor: S. O., prof.   Datum: 4. 5. 2011 Pripravnica: Jelena Uršič Razred: 1. et Zaporedna številka ure: 62 Število ur: 1 Likovno področje: prostorsko oblikovanje Učna tema: kulturna dediščina Učna enota: arhitekturna kulturna dediščina in njeno ohranjanje Novi pojmi: vernakularna arhitektura, ljudska arhitektura, premična in nepremična dediščine, živa in materialna dediščina, adicijska gradnja, muzealija. Vzgojno izobraževalni cilji: Dijaki: ·         razumejo in utemeljijo pomen varstva umetnostne dediščine, ·         poiščejo in opišejo kulturnozgodovinske spomenike v domačem okolju, ·         prepoznajo primere neprimernega ravnanja z dediščino in se do njih kritično opredelijo, ·         na konkretnih primerih poiščejo in opišejo temeljne značilnosti ljudskega stavbarstva, ·         spoznajo in osvojijo pojme vernakularna ali ljudska arhitektura, kulturna dediščina, živa dediščina, naravna dediščina, materialna dediščina, premična in nepremična dediščina, muzealije in adicijska gradnja. Metode dela: razlaga, diskusija Oblike dela: frontalno Vrsta učne ure: teoretična Medpredmetne povezave: biologija, geografija, zgodovina Učna sredstva in pripomočki: predstavitev v Power Pointu Viri slikovnega gradiva in literature: Šuštaršič, N., 2004: Likovna teorija. Debora: Ljubljana. Golob, N., 2008: Umetnostna zgodovina. DZS: Ljubljana. Svetovni splet Potek učn

ARNES, 25. marec 2015 ― V okviru Konference Arnes, ki bo potekala 27. 5. 2015 v Kranjski Gori, bi se radi še posebej zahvalili posameznikom s področjih izobraževanja, raziskovanja in kulture, ki z nami že leta sooblikujejo razvoj IKT-ja v Sloveniji. Zato vas vabimo, da nam najkasneje do 15. aprila 2015 posredujete predloge oziroma nominacije posameznikov, za katere menite, da si priznanje skupnosti še posebej zaslužijo. Predloge lahko oddate preko spletnega obrazca, v katerem navedite razloge za nominacijo posameznika. Predlagate lahko kogarkoli, ki je v preteklih letih za skupno dobro nesebično prispeval svoj čas, znanje in ideje, pri čemer ni pomembno, v kakšni vlogi, ali na kateri organizaciji je te aktivnosti opravljal oziroma jih opravlja. Vse prispele predloge bo obravnavala tričlanska komisija v sestavi sodelavcev Arnesa. Čeprav bo priznanje le simbolično, želimo z njim izraziti našo hvaležnost prav vsem, ki s svojim trudom presegajo pričakovanja svojih delodajalcev in okolice ter skrbijo za razvoj IKT-ja tako na področju raziskovanja kot tudi izobraževanja in kulture. Marko Bonač, direktor Arnesa: »Število članov naše skupnosti, ki si zaslužijo tovrstno priznanje, zagotovo znatno presega število priznanj, ki jih bomo lahko podelili. A nekje je potrebno začeti. Zato sem prepričan, da bo podelitev priznanj skupnosti uporabnikov Arnesa postala tradicionalni dogodek, na katerem se bomo lahko vsaj simbolično zahvalili vsem, ki si na področju IKT nesebično prizadevajo za boljši jutri«.

Špehšpilja, 25. marec 2015 ― Na začetku študentskih let sredi devetdesetih sem redno zahajal v knjigarno na vogalu Kongresnega trga. Tedaj je bila to obvezna destinacija, kamor se je zavilo vsakič, ko so me pete prinesle po peš po Slovenski cesti in se nisem mimo fijakal z razmajanimi zelenimi trolami ter ob nenadnem zaviranju šoferjev redno grabil za lesene stole, podložene s celim herbarijem žvečilnih. Če je Konzorcij na drugi strani takrat še prometne ceste ponujal pisano paleto kanoniziranih besedil, ki so mi jih v branje predpisovali profesorice in profesorji na anglistiki, je bila kotna knjigarnica vrelec čtiva za dušo. Od kopice stripov, kjer sem se na prvi pogled zaljubil v Larsonov The Far Side, do skorajda nepreglednih metrov fantazijske literature, izmed katere je s pisanimi in norčavimi naslovnicami izstopala serija o Discworldu, ki jo je pisal mož zvedavega pogleda in črnega klobuka, Terry Pratchett. Najbrž me je k njej pritegnila prav ta pobalinskost, ki so jo izžarevale naslovnice Josha Kirbyja. Kot bi zrl v prizore iz fantazijskih antologij skozi montypythonsko kukalo. In priporočila na hrbtni strani, ki so obljubljala najbolj krohotalno branje, kar jih je. S kančkom dvoma sem si izposodil nekaj začetnih knjig pri kolegu, ki je bil že zagret navdušenec nad ploščatim svetom, ki pluje po vesolju na hrbtu štirih slonov, stoječih na želvi velikanki. Listi so se obračali, kot bi bral na burji, in že po naslednjo dozo romanov sem se s polno denarnico odpravil v knjigarno, saj sem vedel, da knjig ne bom bral samo enkrat. Zakaj? Ker se je pod vrhnjo, huronsko smešno plastjo humorja ter literarnih in popkulturnih referenc skriva bržda najbolj z iskreno humanistično noto prežeto pisanje, kar ga lahko najdemo na lestvicah najbolje prodajanih knjig. Pratchett je po prvih nekaj romanih, v katerih se je norčeval predvsem iz klasik fantazijske književnosti, ugotovil, da je svet Plošče (kakor nosi ime v slovenskih prevodih, ki mu z izjemno prvega, Barve magije v prevodu Maje Novak, delajo kr

Špehšpilja, 25. marec 2015 ― Na začetku študentskih let sredi devetdesetih sem redno zahajal v knjigarno na vogalu Kongresnega trga. Tedaj je bila to obvezna destinacija, kamor se je zavilo vsakič, ko so me pete prinesle po peš po Slovenski cesti in se nisem mimo fijakal z razmajanimi zelenimi trolami ter ob nenadnem zaviranju šoferjev redno grabil za lesene stole, podložene s celim herbarijem žvečilnih. Če je Konzorcij na drugi strani takrat še prometne ceste ponujal pisano paleto kanoniziranih besedil, ki so mi jih v branje predpisovali profesorice in profesorji na anglistiki, je bila kotna knjigarnica vrelec čtiva za dušo. Od kopice stripov, kjer sem se na prvi pogled zaljubil v Larsonov The Far Side, do skorajda nepreglednih metrov fantazijske literature, izmed katere je s pisanimi in norčavimi naslovnicami izstopala serija o Discworldu, ki jo je pisal mož zvedavega pogleda in črnega klobuka, Terry Pratchett. Najbrž me je k njej pritegnila prav ta pobalinskost, ki so jo izžarevale naslovnice Josha Kirbyja. Kot bi zrl v prizore iz fantazijskih antologij skozi montypythonsko kukalo. In priporočila na hrbtni strani, ki so obljubljala najbolj krohotalno branje, kar jih je. S kančkom dvoma sem si izposodil nekaj začetnih knjig pri kolegu, ki je bil že zagret navdušenec nad ploščatim svetom, ki pluje po vesolju na hrbtu štirih slonov, stoječih na želvi velikanki. Listi so se obračali, kot bi bral na burji, in že po naslednjo dozo romanov sem se s polno denarnico odpravil v knjigarno, saj sem vedel, da knjig ne bom bral samo enkrat. Zakaj? Ker se je pod vrhnjo, huronsko smešno plastjo humorja ter literarnih in popkulturnih referenc skriva bržda najbolj z iskreno humanistično noto prežeto pisanje, kar ga lahko najdemo na lestvicah najbolje prodajanih knjig. Pratchett je po prvih nekaj romanih, v katerih se je norčeval predvsem iz klasik fantazijske književnosti, ugotovil, da je svet Plošče (kakor nosi ime v slovenskih prevodih, ki mu z izjemno prvega, Barve magije v prevodu Maje Novak, delajo kr