Radio Študent, 6. maj 2015 ― CD, 1 (on) COUNTING ON YOU walter salas humara 4.01 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 Counting On You, uvodna pesem z lanskega albuma Curve And Shake ameriškega ustvarjalca Walterja Salasa-Humare. Naslednja je naslovna Curve And Snake. CD, 2 (on) CURVE AND SNAKE walter salas humara 4.16 Curve And Snake, naslovna pesem z lanske plošče, ki jo je Walter Salas-Humara objavil pod lastnim imenom. Vemo, da je meni tako ljubi ustvarjalec Walter Salas-Humara vodja zasedbe The Silos, ki sta jo z Bobom Rupeom ustanovila pred tridesetimi leti. V preteklosti smo ga bolj ali manj redno spremljali, nazadnje – kot sem zgroženo ugotovil – pred dobrimi desetimi leti, ko je z zasedbo Silos objavil album When The Telephone Rings. Od takrat je pod imenom Silos leta 2006 objavil koncertno ploščo This Highway Is a Circle in studijski album Come On Like The Fast Lane, leta 2011 pa Florizona. Vzporedno je v minulih tridesetih letih, ob ploščah zasedbe Silos, pod lastnim imenom 1998. leta objavil album z naslovom Lagartija, 1995. leta Radar, lani pa Curve and Snake. Sedaj je torej prava prilika, da povzamemo izbor tistega, kar je Walter Salas-Humara počel v zadnjih desetih letih, odkar smo ga v tej oddaji nazadnje poslušali. Začnimo kar s koncertno ploščo This Highway Is a Cricle, ki prinaša posnetek koncerta zasedbe Silos v klubu Red River Saloon v Heilbronnu v Nemčiji, 20. aprila 2006, nastop pa so začeli s pesmijo Behind Me Now, ki nas je uvajala tudi v studijski album Come On Like The Fast Lane. CD, 3 (oni) BEHIND ME NOW silos 4.08 Preden sta Walter Salas-Humara in Bob Rupe 1985 v New Yorku ustanovila zasedbo Silos, je Walter Salas-Humara igral v skupini The Vulgar Boatman, Bob Rupe pa v The Bobs. 1986. leta so v samozaložbi objavili prvenec About Her Steps, na katerem, je tudi pesem Start The Clock, ki jo je Walter Salas-Humara dvajset let kasneje z drugo postavo skupine Silos takole odigral na koncertu, zabeležena pa je na plošči This Highway Is a

Radio Študent, 6. maj 2015 ― CD, 1 (on) NO NEWS IS GOOD NEWS pops staples 4.37 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 No News Is Good News, pesem, ki jo najdemo na nedavno objavljenem albumu Don't Lose This, ki sta ga pripravila Mavis Staples in Jeff Tweedy s posnetki, ki jih je naredil Pops Staples, oče Mavis Staples in patriarh The Staple Singers, 1999. leta. To je posthumna izdaja, saj je Roebuck Pops Staples umrl 19. decembra 2000, malo pred svojim šestinosemdesetim rojstnim dnem. Omenjeno izdajo Don't Lose This bomo vzeli kot dobrodošel povod za to, da povzamemo opus družinske zasedbe The Staple Singers. V zadnjem času smo sicer poslušali redne nove izdaje Mavis Staples, tudi obe, You Are Not Alone iz leta 2010 in One True Vine iz 2013, ki ju je Mavis Staples prav tako posnela v sodelovanju z Jeffom Tweedyjem. Ko smo predstavljali album You Are Not Alone, smo povzeli še samostojne plošče Mavis Staples, zato se bomo nocoj bomo osredotočili na opus Staple Singers in Popsa Staplesa. Roebuck Pops Staples se je rodil 28. decembra 1914 v Winoni v Mississippiju. Kmalu se je uveljavil kot blues kitarist, ob tem pa je v cerkvi igral in pel duhovne pesmi v cerkvenih zborih. V štiridesetih se je preselil v Chicago in s hčerkama Cleotho in Mavis in sinom Pervisom začel nastopati pod imenom Staple Singers. Pops in Mavis sta pela glavne glasove. Konec petdesetih let je izšla plošča z naslovom Uncloudy Day, v začetku šestdesetih pa Swing Low Sweet Chariot, Swing Low, Hammer and Nails, This Land in druge. Iz tistega časa poslušajmo pesem Davida Hessa in Aarona Schroederja, Hammer and Nails. CD, 2 (hess, schroeder) HAMMER AND NAILS staple singers 2.31 CD, 3 (trad.) SWING LOW staple singers 3.01 Po pesmi Hammer and Nails smo slišali še tradicionalni napev Swing Low. Pesem Hammer and Nails najdemo na več ploščah Staple Singers iz začetka šestdesetih, tudi na naslednji, Freedom Highway, ki je izšla 1965. leta in na kateri je tudi tradicionalni napev Nobody's Fault But Mine. C

Radio Študent, 6. maj 2015 ― To je zgodba o možu po imenu Stanley. Stanley dela v neimenovanem podjetju v neimenovani stavbi kot zaposleni s številko 427. Njegova naloga je preprosta; sedi za svojo malo delovno mizo in pritiska gumbe po navodilih, ki se pojavijo na njegovem zaslonu. To počne vsak dan, vsak mesec, vsako leto. In četudi bi nekateri takšno delo smatrali za uničujoče, je Stanley v svoji službi užival, kot da bi bil ustvarjen zanjo. Lepega dne pa se zgodi nekaj nenavadnega. Nekaj, kar bo Stanleyja spremenilo za vselej. Zaslon z navodili je kar naenkrat ostal prazen. Nihče ga ni prišel podučiti o nalogah, nihče ni sklical nobenega sestanka ali pa ga šel vsaj pozdravit. Stanley se po dolgem obotavljanju sploh prvič odloči vstati iz svoje mize in raziskati, kaj se okoli njega dogaja. Tako nekako nam pripovedovalski glas poda uvod v Stanley Parable, enega najbolj samosvojih fenomenov modernega igričarstva. V Pritiskavcu smo se že neštetokrat spopadali z inovativnimi igralskimi koncepti in zgodbami, ki so močno odstopale od zastavljenih narativ. A treba je reči, da na kaj tako zagonetnega še nismo naleteli. Prenekateri recenzenti ob Stanley Parable pravzaprav niso bili enotni niti o tem, ali sploh lahko govorimo o računalniški igri; in tudi v resnici je težko podati kompetentno opredelitev pričujočega naslova, ki s takšno hitrostjo ruši vse predstave, kakršne smo si tekom desetletij ustvarili z igranjem. Po formalni strani je Stanley Parable posmehljivo preprost; po vsebinski je poln namigov, referenc, poigravanj s klišeji in do zadnjega kotička prežet z metafikcijskimi preobrati. Morda bi naslov še najlažje uvrstili med meta-igre. Stanley Parable za razliko od drugih nikdar ne skriva, da je vaša zgodba v resnici napisana že vnaprej. Z našim junakom Stanleyjem se sicer lahko prosto premikamo po izpraznjenih pisarnah, medtem ko iščemo rešitev zagonetke; a štorijo v resnici vodi pripovedovalski glas, ki naša dejanja nenehno interpretira v svoji maniri. Tako bo recimo v hodn

Radio Študent, 6. maj 2015 ― Martin Howse spaja umetnost in znanost. Preko geofizikalnih pojavov zemlje s pomočjo programske opreme vzpostavlja eksperimentalne situacije. Nekje med prstjo in črvi se porajajo zanimivi performansi, laboratoriji in podobno. V sodelovanju z Ljudmilo se te dni kot mentor mudi na dvodnevni delavnici Zemeljsko kodiranje. Mednarodno delujoč britanski umetnik in raziskovalec bo preko aktivne udeležbe predstavil različne telurične procese prsti našega planeta. Z Martinom Howseom smo se tudi pogovarjali. Razložil nam je, kako bo potekala delavnica: Izjava se nahaja v posnetku Delavnica na Ljudmili bo trajala dva dni. Jutrišnji dan bo namenjen obisku gozda. Kako se bosta dneva med seboj razlikovala? Izjava se nahaja v posnetku Martina Howsa smo povprašali tudi o tem, na kakšen način bi se končni produkt delavnice spremenil v različnih okoljih? Izjava se nahaja v posnetku Kako konkretno se torej iz zemlje lahko izvabi zvok? Izjava se nahaja v posnetku Prosta mesta na delavnici so že zapolnjena, se pa lahko še vedno pridružite jutrišnjemu obisku gozda, ki je odprt za splošno javnost. Začetek bo ob 16. uri v prostorih Ljudmile na Rimski 8. Za konec nam je Martin Howse tudi zaupal, s kakšnimi projekti se trenutno ukvarja: Izjava se nahaja v posnetku

Radio Študent, 6. maj 2015 ―   Posavskega ulica.  Prav ste slišali. Ni ‘posavska’ ulica, niti ‘ulica posavja’ ne. Nahaja pa se vendarle pod tem imenom, in sicer v bližini srednjega Bežigrada. Z zahoda jo kresne Podmilščakova, z vzhoda pa Dunajska; preči pa jo malo bolj prometna Vodovodna ulica.  Sklepati gre, da je ulica poimenovana po Ljudevitem Posavskem, težkem maderfakerju, ki je haral tod okoli v 8. stoletju krščanstva. Sicer je bil suveren takratne Panonije, a mu je hitro postalo tesno okoli jajc, ko so ga menda na francoskem dvoru hudo obtožili nečesa, nakar se je tip uprl in začel zbirati plemena z juga, vzhoda in zahoda in malce plenil po hrvaško-frankovski kneževini. To seveda ni povsem ustrezalo okoliškim suverenom, ki so paktirali z francoski imperatorjem Luji-em, zato so ga sklenili radikalno zatreti, torej ubiti. Ljudevit pa je bil menda dosti ljudski in je zbral dovolj možadi in konjadi, da je ustavil franke pri dravi. A zjebal ga je zahod: čez Panonska vrata je uletela še ena frankovska vojska in ta ga je prisilila do tega, da je šel kuhat mulo v svojo dobro obranjeno trdnjavo v Sisku.  Frankovska vojska, ki je bila precej številna, je podlegla štajerskim, pardon, podravskim boleznim iz bližnjih močvirij, zato so se vrnili domov. Posavcu se je izza brade smejalo, a ni se smejal dolgo – franki so se kmalu vrnili s prejšnjih treh smeri in Ljudevit je moral zbežat nekam v Srbijo. Tudi tam ni imel miru. V doglednem času je menda le pisno priznal dominanco imeratorja, a se je zapletel z umorom nekoga na srbskem dvoru, tako da se je opotekel v Benetke, kjer so ga končno dali ubiti.     Kar pestra življenska zgodba. A življenje ni nič pestro, če se sprehajate po Posavskega ulici. Z boka vas napadajo socialistični bloki, z drugega ponižne malomeščanske vile, pa s prvega spet hangarske garaže, sicer pa je na ulici kar mir. Nemara zato, ker je na koncu ulice, poleg burekarne, še policijska postaja.  A ni vse tako sivo. Tu so tudi drevesa, lepo, zložno posajena