Konteksti (Tomaž Bešter),
6. september 2015
― Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga posebnega, pripravljen nekaj napisati. Tudi tu žal največkrat v časopisih, ob smrti.Nekateri pa si vzamejo nekaj več prostora. Ker se jim zdi tako prav. In na koncu se tudi nam zdi prav. Napišejo knjigo. Roman. Ne nujno prijeten, a vseeno super. Nekaj etično povsem nesporno nujnega se zdi na tem, da je napisan. Takšen roman je Črnina in srebro, nam že zelo znanega avtorja, Paola Giordana.
vir slike: bukla.si
O tem, zakaj je v resnici napisal to knjigo, najbrž lahko le ugibam. V najboljšem ugibanju lahko stavim na kakšno intimno pokoro, ki si jo je Giordano zadal v občutku nekega dolga, za katerega ve le sam. Kot tudi to, ali je s knjigo dolg poravnan. O tem res težko sodim. Lahko pa ponudim razmislek, kako se knjiga bere. Kako je spletel svojo zgodbo o tej dragi osebi.Črnina in srebro je zgodba, ki se bere tekoče, gladko, brez zastranitev, kot nekakšen blog. Kot nekaj, pri čemer si zlahka predstavljam, da je bilo napisano v enem dihu. Brez naknadnih popravkov, vstavkov, zasukov
