Poiesis,
17. november 2015
― Vstop interneta v najširšo javnost, v prvi polovici 1990-tih, na področju izraznosti prinese spletno umetnost (net art, net.art, web art, browser art, medmrežno umetnost …) in e-literaturo (e-lit), ter, kot njen del, e-poezijo. Na pojav novega medija ter s tem povezano izraznostjo se odzove del akademskega, teoretičnega sveta. V tem res kratkem zapisu (katerega avtor sem praktik, ne teoretik e-poezije) sem osredotočen zgolj na čas nastanka e-poezije in sočasno teorijo in refleksijo, predvsem v Sloveniji. O spletni kulturi širše in znotraj tega tudi o e-literaturi/e-poeziji je največ pisal dr. Janez Strehovec. Tako kot avtorja novomedijskih del, kot tudi teoretika sta delovala dr. Narvika Bovcon in dr. Aleš Vaupotič. Delno tudi dr. Peter Purg. Iz mednarodnega sveta omenim le eno, angleško zapisano delo: PhD Espen J. Aarseth: Cybertext: Perspectives on Ergodic Literature. Kratek, pionirski vpogled v naravo linearnega in nelinearnega jezikovnega izražanja, njegove tipologije ter vpogled v naravo besedila, ki za branje/prikaz zahteva netrivialen bralčev poseg – ne glede na medij. Čeprav skrito za slojem množične kulture, e-branje kot tudi branje o tem branju tudi danes prinaša zanimive vpoglede tako v čas, ki ga živimo, v veliki meri preko računalniških ekranov, kot v poezijo in njen obroben, a nikakor nezanimv e-del. [...]