Konteksti (Tomaž Bešter),
20. januar 2016
― Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu.In za mano je branje, ki se prav tako ukvarja z obrazom. Nadvse rahločutno in pošteno napisana zgodba o sprejemanju drugačnega, ki ima pomenljive preostanke predvsem v vsem tistem, ki se zrcali v pogledu na to drugačnost. Ti preostanki so tisto, o čemer govori Čudo. Želja po sprejemanju, pomilovanje, zloba, pokroviteljstvo, zaščita ali oportunizem, vse to je lahko preostanek tega, kaj se dogaja, ko nekdo vstopi v odnos z dečkom, ki ima zelo zoprno bolezen, zaradi katere je na tem svetu pristal praktično brez obraza kakršnega smo vajeni.
vir slike:ocean-si.com
Eno večjih bralnih presenečenj zadnjega časa je prišlo izpod tipkovnice avtorice R. J. Palacio (njeno pravo ime je Raquel Jaramillo). Mladinski roman Čudo, ki pa pravzaprav sploh ni presenečenje, saj glas o tem prvencu že nekaj časa odmeva povsod. In ker sem velik ljubitelj mladinskih romanov, ki so takšni samo na prvi pogled, sem se ga seveda z veseljem lotil. Izjemno in z norim občutkom za empatijo spisano delo, ki ga je potrebno v roke potisniti tako najstnikom kot tudi
