Airbeletrina,
10. marec 2016
― Obraz je tisti del človekovega telesa, ki je svojemu nosilcu večino časa neviden, zato pa toliko bolj (vsaj v naši kulturi) razgaljen okolici. Obraz je temeljno sredstvo človeške komunikacije in manipulacije. Je tako samoumeven del človeškega življenja, da je vkodiran tudi v številne okamnele jezikovne strukture; obraz kot ogledalo duše ali ne imeti obraza alipa brezobrazen, povedati komu kaj v obraz … Nekaj pa nam o njem pove tudi etimologija besede, izpeljane iz praslovanskega glagola obrezati. Obraz je prvotno pomenil »izrezana podoba«. Podoba človekovega jaza? Ali krinka oziroma maska? Faca, fris, ksiht, lice ali kakorkoli že rečemo temu izstopajočemu delu svojega telesa, je gotovo eden bolj zagonetnih in protislovnih delov človeškega telesa, ki človeka in človeštvo vznemirja že od pamtiveka. Vznemiril je tudi nemškega umetnostnega zgodovinarja in medijskega teoretika Hansa Beltinga (1935), da mu je namenil obsežno, kar 350-stransko (poljudno)znanstveno monografijo. Knjigo, ki od kopice premislekov o obrazu poka po šivih. Kajti raziskati zgodovino obraza je – kot prizna tudi sam avtor – preprosto zajeten in težko prebavljiv zalogaj. Že zaradi golega spoznanja, da obraz ni le individualna značilnost, temveč se vanj vtiskujejo družbene konvencije in norme – obraz je, kar uspe pokazati tudi knjiga, vselej tudi nosilec družbene vloge in zato svojevrsten produkt kulturne, družbene ter politične zgodovine. Beltingova knjiga tako predvsem raziskuje, kako in zakaj je človeški obraz normiran, manipuliran, deformiran in kar je še takega.