Notranjsko primorske novice » Kultura, 27. marec 2016 ― Etnologa in novinarja Milana Trobiča je izročilo krajev, v katerih je preživel otroštvo in mladost, že zgodaj zasvojilo. Na terenu in v arhivih je preživel nešteto ur, raziskovanja in odkritja pa je strnil v tri obsežna dela, Furmani po cesarskih cestah skozi Postojnska vrata (2003), Po Krpanovih sledeh (2005) in Še vedno na prepihu, ki je izšlo nedavno. Knjiga, bogata z izročilom iz notranjskih krajev, je bila pobuda za pogovor, v katerem Trobič pojasnjuje tudi svoja stališča za pregovorno trd in nezaupljiv značaj Notranjcev. Milan Trobič s svojo novo knjigo Še vedno na prepihu Foto: Valter Leban Od kje strast do raziskovanja teh prepišnih krajev? Od svojega drugega leta pa do leta 1973, ko smo odšli v Logatec, sem živel v Planini. Tja smo se preselili, ker sem bil kot otrok precej bolan. Sicer pa izhaja moj rod iz Ljubnega pri Savinji, iz solčavskih koncev. V Planini je živela teta moje mame, njen mož je bil carinik oziroma financar na starojugoslovansko-italijanski meji. Tu sem preživel najstniška leta in s temi kraji sem zaznamovan. Gor sem rasel z generacijami, ki so že pokojne, in izročilo teh krajev me je zanimalo od rosnih let. Zanimanje za »preteklost« se je poglobilo s prihodom v Logatec. Tako sva, na primer z mojim dobrim prijateljem, sošolcem Janom Mihevcem, v prvih letih gimnazije naredila raziskovalno nalogo v okviru gibanja Znanost mladini o ljudskem izročilu in rimskih cestah oziroma Rimljanih na Logaškem, in z njo na tekmovanju dosegla prvo mesto. V nalogo sva v veliki meri vključila prav ljudsko izročilo. Kaj je tisto, kar je najbolj zaznamovalo življenje ljudi, ki so spregovorili v knjigi? Najbolj so jih zaznamovali prehodnost, cesta, železnica in gozdovi. Obdelovalne zemlje v takšnem obsegu, kot je drugje v Sloveniji, tukaj ni. Zemlja je skromna in vse, kar imamo, je vezano na gozd, cesto in z njo povezano prevozništvo, nekdaj pa tudi na obmejno lego, kontrabant in tihotapstvo. Planina je imela zaradi svoje lege pred drugo sveto