Poiesis, 2. januar 2018 ―                         Za fotografijami, ki jih prenašamo po žepih starih plaščev                         so spomini. Za njimi se izpisujejo zapiski,                         med vrsticami nastajajo razpoke let,                         v vrsticah našega drobnega rokopisa štrlijo spoznanja … in strah pred trenutkom, ko bomo pozabili tiste, ki smo jih ljubili. Žalost, ki išče zatočišče v neki otroški dlani. Odtisi  naših malih nog ostajajo za našimi sencami. Na zidovih mest, skozi katere potujemo se izrisujejo naši lastni liki, ki jih podarjamo mimoidočim. Ob sončnih vzhodih, ki vihrajo po spominih zasanjanih potnikov potujočih v nočnih urah štejemo korake preteklega časa. Za našimi zapisi v zgodbah, ki smo si jih izmislili v dolgih nočeh brez spanja ostajajo zapuščeni papirji s prenatrpanimi besedami. So oči, ki jih ne moremo pozabiti tudi takrat, ko jih zapustimo. Na desni ni nič. Na levi je naš pogled. Za našimi maskami smo mi.   Prevedel Ivo Frbéžar (pesem je bila prevedena v sklopu pesniško prevajalske delavnice Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, ki je v organizaciji Društva Poiesis potekala novembra 2017 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani)