Društvo slovenskih pisateljev, 6. januar ― 13. 1. ob 18.00 v Josipinini knjigarni predstavljamo knjigo Mišelovka Dominika Milotića. Knjiga je izšla pri založbi Kulturni center Maribor. KRATEK POVZETEK Roman sestavlja šest delov in epilog. Osrednji lik je Alfred Stanovnik, ki poskuša osmisliti svoje življenje in napake skozi besedilo, ki ga je prejel v očetovi zapuščini in za katerega se mu zdi, da na skrivnosten način nagovarja celotno njegovo družino. Na zgodbo pa se navežejo še druge perspektive, glasovi njegove žene, vnuka in tretjeosebnega pripovedovalca, ki razrahljajo pripoved in postavijo pod vprašaj Alfredova dejanja in strahove. Dogajanje se od jasne zgodovinske in časovne umeščenosti in linearnega poteka spušča do moraste preganjavice, ki ob samoopazovanju in obujanju spominov vznika v likih. Kljub preskokom v času in prostoru, od mitološke zgodbe iz davne preteklosti in krvoločnih izbruhov Druge svetovne vojne do ohlapne sedanjosti, ki jo na preteklost veže zgolj še ohlajajoči se spomin, se dogajanje vedno znova pripne ne isto rdečo nit. Alfredove misli in slutnje nas tako po številnih ovinkih in prispodobah vodijo skozi njegove dejanske in namišljene bolečine, ki jih proti svoji volji predaja naslednjim rodovom. Vendarle pa upanje nikoli ne presahne in vsak nov naraščaj še naprej zagrizeno živi, v upanju, da bo naposled dosegel olajšanje – ali pa vsaj odvezo in nemoten prehod v svet pozabe. ODLOMEK Nato so v ožini, skozi katero se je odpiral vstop v zaliv, zagledali ladjo, ki je utrujeno drsela po težki gladini. Videti je bila precej večja od bark, ki so jih poznali, a se je s svojimi raztrganimi jadri premikala tako klavrno počasi, da jih je postopoma minila odrevenelost in je strah nadomestila zadržana radovednost. Vse je prešinilo isto olajšanje, da se morda vendarle še ni zgodilo tisto, česar so se bali. Več

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. januar ― Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja nova dela, ki so nastala kot odziv na njegovo trenutno življenjsko situacijo, polno sprememb, prelomnic in pomembnih odločitev. Iztekanje enega obdobja in začenjanje drugega označuje že naslov – ne samo s svojo podvojeno formo, ki odraža dvoličnost situacije, ampak tudi vsebinsko, saj lahko pomeni tako pozdrav ob srečanju kot (zadnje) slovo, začetek in konec, petko in dvojko. Naslov obenem odraža tudi dvolično zasnovo razstave, saj je le-ta zgrajena okrog dvojcev del, ki sicer ne tvorijo diptihov, ampak celoto, v kateri sta dve samostojni deli postavljeni druga ob drugo. Povezuje ju lahko soroden motiv, podoben izbor barv, uporabljena tehnika ali konceptualna zasnova, določeni elementi, npr. poševni križ ali fraza CIAO CIAO, pa se v različnih variantah pojavljajo pri večini del kot neke vrste označevalci specifičnega osebnega ozadja razstave. Tudi sicer večina upodobljenih motivov predstavlja umetnikove embleme – osebne simbole ali znake, ki se nanašajo na povsem konkretne osebe, dogodke ali stvari iz njegovega življenja (npr. podoba z otroške posteljnine, znamka dolgoletnega avtomobila, lastnoročna pisava matere ipd.). Kot takšni za umetnika predstavljajo ključ do njegovih osebnih notranjih svetov, pozabljenih čustev in intimnih zgodb, kamor neposvečeni gledalec nima dostopa, kljub temu pa ostajajo dovolj splošni, da v njih vsakdo lahko najde nekaj zase in jih interpretira po svoje. Da je