Loški muzej, 28. januar ― O šoli in uršulinkah lahko beremo v knjigah, strokovnih člankih, o njih lahko pobrskamo po arhivih, si ogledamo fotografsko gradivo in predmete v Loškem muzeju. Nikjer pa ne zasledimo, kako so se v šoli počutila dekleta, zaradi katerih je šola sploh bila. Zato smo odšli mednje in zapisali nekaj zgodb, spominov, ki pripovedujejo, kako je potekal vsakdan za “stenami uršulinske šole” med obema svetovnima vojnama. Naj nas spomini sami popeljejo v ta čas. Zbrani spomini nekdanjih gojenk, ki so šolo obiskovale med obema svetovnima vojnama, so na spletni strani objavljeni v dveh delih. Vabljeni k branju.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― V okviru umetniškega raziskovanja biokibernetskih sistemov in biopolimerov Vivien Roussel v tokratnem projektu raziskuje odnose med človekom, strojnim zaznavanjem in živim mikrobnim organizmom. V projektu, ki tematizira tehnofilne življenjske oblike in računalniške sisteme, kombuča – simbiotska kultura bakterij in kvasovk (SCOBY) – prevzema vlogo liminalnega vmesnika, prek katerega stopamo v stik z nečloveškimi oblikami inteligence. Živi sistemi, za razliko od ljudi, prostor in čas dojemajo na svojstveno drugačen način. Različne žviljenske oblike se razvijajo v sebi lastnem tempu, ki ga oblikujejo fizikalni zakoni, metabolični ritmi in senzorične omejitve. Biološko omejeno človeško zaznavanje ponuja le delno in pristransko razumevanje živega sveta. Sodobno računalništvo v veliki meri deduje te omejitve in daje prednost hitrosti, abstrakciji in nadzoru, medtem ko izključuje počasne, stohastične in materialne oblike kognicije. V postavitvi ‘asinhrona {kombuča}’ s senzorji zaznana prisotnost obiskovalca sproža osvetljevanje kombuče in vpliva na njeno presnovo in bioelektrično aktivnost. Električna nihanja se neprekinjeno merijo in upodabljajo kot vizualizacija v realnem času – ki je hkrati znanstvena in hermenevtična. Z umikom obiskovalca svetloba zbledi, živi sistem pa se vrne k lastnim ritmom in ponovno umiri signal. Kombuča tu ni pasivni substrat, temveč deluje kot živi rezervoar: prilagodljiv, nedeterministični sistem, ki dražljaje obdeluje skozi lastno notranjo dinamiko. Projekt, navdihnjen s kibernetiko in rezervoarskim računalništvom (reservoir computing), zavrača interakcijo, temelječo na ukazih, temveč spodbuja medsebojno uglaševanje. Ljudi in stroje vabi, da se prilagodijo časovnosti organizma, namesto da bi ga silili v izračunavanje po meri človeška. Kombuča se ne zgolj odziva na spremembe, temveč se z rastjo v njeni obliki kaže materialna sled preteklih interakcij – biološki spomin, v katerem debelina, tekstura in struktura beležijo kopičenje srečanj. Rast