Društvo slovenskih pisateljev,
22. april
― Diši po nekdanjosti in zaprašenosti: brati knjigo pomeni vstopati v svet spoznavanja in informacij, ki bi z nebranjem ostal neznan. Knjige upravičeno največkrat istovetimo s književnostjo, ki je bila in ostaja temelj za evolucijo človeštva ter širjenje idej in vrednot do najbolj skritih kotičkov planeta. Književnost je med glavnimi oblikami komunikacije in prenosa vednosti in znanja že od antike, saj je njen nabor zelo širok in pisan, od proze in poezije do esejistike in dramatike. Branje nudi možnost izostriti pogled na lastno identiteto, bogatiti izraznost, osvojiti nove terminologije in koncepte, poučiti se o različnih kulturah in tradicijah, razumeti zgodovino, družbo in svet, ki nas obkroža. Ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic iz leta v leto ponavljamo isto, a iz leta v leto se to isto ustavi pri gluhih, zamašenih ušesih neosveščene politike. Žal. Brezbrižnost za knjigo in branje se kaže v grozljivi današnjosti tako na planetarnem prizorišču kot v naši dolini šentflorjanski. Če bi vprašali svetovne voditelje, ali so v zadnjih desetih letih prebrali roman ali vsaj eno knjigo poezije, mislim, da ti ne bi imeli kaj odgovoriti. A ni treba tako daleč. Tudi v domačih krajih ni veliko bolje, vsaj po miselnih in govornih spretnostih sodeč, ko ostaja slovenščina (najbrž materni jezik izvoljenih zastopnikov naroda) na ravni zelo povprečne komunikacije s čedalje bolj nasilnimi vdori uličnega pogovornega jezika. Očitno tudi v teh sredinah ni veliko bralne kulture in tradicije, zaradi česar se s pridom razraščajo primitivizem, sovraštvo, dialoški strup, nestrpnost, strankarska in ideološka zaslepljenost, relativizacija zgodovine, laž. Tako imenovane politične debate in soočenja se področju kulture in umetnosti največkrat izognejo, kot da ne bi bilo dokazano in potrjeno, da je iz njunega semena vzklil narod in se pridružil evropskim civilizacijskim strugam. Nič čudnega torej, da so pisatelji in pisateljice, pesnice in pesniki trn v peti, ker odpirajo obzorja in op
