Airbeletrina, 24. april ― Pogosto slišimo očitke, da Pariz ni več to, kar je bil. In zdaj, ko dlje časa stanujem v tem mestu, se mi zdi vprašanje, ali je Pariz še vedno Pariz, nekoliko napačno. Kot večina velikih romantičnih vprašanj tudi to bolj megli kot osvetljuje. Zveni lepo, skoraj dovolj lepo, da človek ne bi opazil, kako malo zares pove. Veliko zanimivejše bi bilo vprašanje: za koga je Pariz še vedno Pariz? Pariz namreč nikoli ni bil ena sama stvar. Bil je projekcija, obljuba, mestoma skoraj kolektivna halucinacija. Vsak vanj vstopi s svojo zasebno verzijo: nekdo išče mesto umetnikov, drugi romanco, tretji zgodovino, četrti zgolj dovolj prepričljivo kuliso za lastno predstavo o dobrem življenju. In skoraj vsi na koncu najdejo prav to, po kar so prišli.Človek je v takih rečeh presenetljivo učinkovit. Redko išče resnico; veliko raje potrjuje zgodbo, ki si jo je izmislil že vnaprej. Pariz namreč nikoli ni bil ena sama stvar. Bil je projekcija, obljuba, mestoma skoraj kolektivna halucinacija. Foto: Marija Piliskic/Pexels Sedim v Luksemburških parkih. Tja se vračam z neko disciplino, ki je ne znam povsem pojasniti. Moj fant pravi, da prepogosto. Zdi se mu nenavadno, kako po koncu dneva brez premisleka zdrsnem na enega izmed zelenih kovinskih stolov ob vodnjaku, kot da imam tam rezervirano mesto. »Spet si bila tam?« me je vprašal prejšnji teden.Prikimam.»Vsak dan?«»Skoraj.«Za trenutek utihne. Ne nasprotuje. Samo ne razume.Potem se nasmehne.»Včasih imam občutek, da imaš rajši ta park kot mene.« To pove z glasom, ki naj bi ublažil situacijo. Kot da je misel nepomembna. Kot da jo lahko, če jo izrečeš dovolj lahkotno, tudi takoj vzameš nazaj. »S parkom imam zelo enostaven odnos,« rečem.»Aha.«»Ne sprašuje me, kje sem bila.« To izrečem prehitro.Za hip me pogleda.»To je res.«»In nikoli ne želi vedeti, kaj mislim.« Nasmeh, ki sledi, ni več povsem enak.Morda dvomi. Ne v park, temveč v to, kaj tam počnem.A ne sprašuje. Ne preverja. Ne zaht