Airbeletrina, 21. maj ― Čeprav nas naslov Trst, 1974 na prvo žogo spominja na Orwellovo 1984, je med njima bistvena razlika. Distopija angleškega pisca je glede na čas nastanka postavljena v prihodnost, roman tržaškega pisatelja Massimiliana Stefanija pa seveda v preteklost. V italijanskem izvirniku ga je leta 2022 izdala založba Infinito Edizioni iz Modene, pred kratkim pa je med bralce prišla tudi slovenska različica besedila. Delo je tržaška založba Mladika zaupala izkušeni prevajalki Veroniki Brecelj, ki se je v preteklosti že velikokrat spretno sukala med Dantejevim in Prešernovim jezikom. Iz enega v drugega je namreč prelila več del Draga Jančarja in Claudia Magrisa. Tržaškim Slovencem se je leto 1974 vtisnilo v spomin zaradi bombnega napada na poslopje slovenske šole pri Svetem Ivanu, ki se je zgodil 27. aprila pozno zvečer. Šlo je za enega tolikih dogodkov tistega časa, ki svoje mesto najde tudi v knjigi in ki se ga je v italijanščini oprijel naziv »strategia della tensione« (strategija napetosti). Njen cilj je bil destabilizacija države ter ustvarjanje pogojev za izvedbo državnega udara po zgledu Španije in Grčije. Oblast se je zbala levičarskih množic, ki jim lahko prisluhnemo tudi v Stefanijevem delu. Njegov roman je seveda veliko več kot to. Dogodkov namreč ne obravnava tezno in posameznih likov tudi ne sodi. Vsakomur pušča oziroma, bolje rečeno, ustvarja lasten prostor. Čeprav je delo vkoreninjeno v dogajanje tistega obdobja, odpira tudi brezčasne teme, kakor so pripadnost, (medvrstniško) nasilje, (istospolna) ljubezen, boj za pravice žensk in še bi lahko naštevali. Idejno je roman razdeljen na štiri večja podpoglavja, ki so poimenovana po letnih časih. Če naj tvegamo literarnoteoretsko definicijo, lahko Trst, 1974 označimo kot kolektivni roman, saj so si, podobno kakor v nekaterih delih Prežihovega Voranca, liki med seboj enakovredni. Nikomur ni namenjene tolikšne pozornosti, da bi prevladal nad drugimi. Pripovedovalec je venomer vsevedn