Airbeletrina, 16. junij ― Začnimo z nujnim higienskim razkritjem, ki ga od mene zahteva osnovna sposobnost kritične misli in preživetveni nagon znotraj mikro-lokalne kulturne mlakuže: da, sem prijateljica dela kuratorske ekipe. Šteje se leto 2026 in, če si nalijemo čistega vina, se bazen aktivnih umetnostnih kritikov v Ljubljani krči hitreje od koralnega grebena v Avstraliji. Dajmo reči bobu bob: v trenutku, ko se odločiš pisati o sodobni vizualni umetnosti, se neizogibno znajdeš v statistični pasti. Ko podatke Ministrstva za kulturo in SURS-a o registriranih vizualcih v Sloveniji očistimo birokratske megle in upoštevamo dejstvo, da se jih približno dve tretjini zaradi infrastrukturne nujnosti gnete v prestolnici, ugotovimo, da to sceno v Ljubljani tvori vsega skupaj kakšnih 700 ljudi. Kar pomeni, da je vsaka dvestota delovno aktivna Ljubljančanka bodisi umetnica bodisi kuratorka, kar nanese na borih 0,24 odstotka celotnega prebivalstva Ljubljane. Posledično obstaja 15-odstotna verjetnost, da boš v enem letu ocenjevala delo svoje bivše cimre, 8-odstotna možnost, da naletiš na bivšega fanta, kar 35-odstotna verjetnost, da boš pisala o direktorici galerije, ki ti bo morda odobrila kakšen honorar, in kar 73-odstotna, torej skoraj tričetrtinska, verjetnost, da boš pokrivala osebo, s katero si se včeraj srečala na Metelkovi.* V svetu salonske meščanske kritike bi takšno osebno omrežje pomenilo takojšnje navzkrižje interesov in potrebo po umiku v navidezno objektivnost. Vendar v kontekstu razstave Friends with Benefits, ki jo je kot svojo zaključno razstavo pripravila 20. generacija Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti ter je bila predstavljena v Galeriji Škuc, postane prav ta domnevno problematična pristranskost neizogibna, edina smiselna, poštena in produktivna vstopna točka. Foto: Neža Vengust Razstava naslavlja prav to specifično stanje: poznanstvo kot nujen, skoraj goli preživetveni nagon in hkrati metodo dela v nestabilnem, izčrpavajočem in inh