Airbeletrina, 10. oktober ― »Zdelo se mi je, da uhajam čutnosti socialistično-katoliške skupnosti in postajam bolj naraven.« Tako skuša na uvodnih straneh prvenca O iskanju ljubezni: Z biciklom okoli sveta, ki ga je v samozaložbi prvič izdal leta 1989, svetovni popotnik in aktivist Tomo Križnar (r. 1954) pred sabo opravičiti pobeg iz domačih krajev, od družine, službe, prijateljev in iz Slovenije. O tem se v nadaljevanju knjige sprašuje pogosto, zato tehtanje smiselnosti lastnega početja postane vezna nit, ki pisca ne povezuje samo z ljudmi, ki govorijo njegov jezik, ampak tudi z lastno predstavo o svetu. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje. S to in tremi drugimi knjigami – Šambala: z biciklom v Tibet (1993), Samotne sledi (1993) in Mana: z biciklom med Indijanci (1996) – je Križnar postavil globok mejnik v kolesarskem in v sodobnem potopisju nasploh. Doživljaji, ki jih spremljamo v prvi knjigi, so se odvili med letoma 1985 in 1989, zraven pa je vpleten tudi ščepec izkušenj, ki jih je imel s potovanji po svetu kot študent, torej desetletje pred tem. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje. Ni skrivnost, da Križnarja poganja duhovno iskanje, čeprav tega ne definira tako eksplicitno kot na primer Evald Flisar v izpovednem potopisnem romanu Čarovnikov vajenec. Ta je prvič izšel leta 1986 in postal najbolj prodajan in največkrat ponatisnjen slovenski roman. Križnar išče ljubezen, ampak ta ni samo partnerska ali ljubezen do vsega živega, je tudi hrepenenje po prvobitnem prapočelu. Ena od idej, s katero žonglirata oba potopisca, je »razgradnja ega«. V času poznega jugoslovanskega socializma, ko se je drž