Airbeletrina, 15. oktober ― Ajda Bračič: Kresničevje LUD Literatura, Ljubljana, 2026 Ajda Bračič, arhitektka in pisateljica, je bila dvakrat nagrajena s kritiškim sitom. Prvič za svoj literarni prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, drugič za Kresničevje, njen prvi roman, za katerega je pred kratkim prejela tudi kresnika. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da imamo pri Kresničevju opravka z enim izmed najbolj izpostavljenih romanov letošnjega leta, o njem so mi cehovski kolegi in prijatelji pripovedovali z nalezljivim entuziazmom. Pred nedavnim sem se v neki ljubljanski knjigarni zapletel v pogovor z naključno mimoidočo, v rokah sem pestoval svoj recenzentski izvod, zato je pogovor nanesel na Kresničevje. Komentar prijazne neznanke me je presenetil, takole mi je rekla: »Za tega so se pa vsi že odločili, da bo zmagal letošnjega kresnika.« In res, napoved se je uresničila. Prve strani Kresničevja služijo kot strnjen uvodni akord, ki razpre tematsko pahljačo pripovedi. Pri tem so še posebej izpostavljeni krivda, obžalovanje in iskanje odpuščanja. Vsi nastopajoči liki iščejo nekakšno spravo, tako s sabo kot v medosebnih odnosih in s svetom. Zato se umaknejo v gozd, ki se izkaže kot najprimernejši prostor za tovrstno početje. A slednji v Kresničevju (na začetku romana sploh) ne deluje kot prostor pastoralnega spokoja, ampak kot nekaj krutega, nekaj, kar lahko mimogrede pogoltne kakšno utrujeno, neprevidno dušo, ki se znajde ob nepravem času na nepravem mestu. Roman se začne konec marca, zato bi pričakovali, da bo gozd na pragu bohotnega razcveta, a njegov izgled je prej srhljiv, kot da bi bila narava tokrat preutrujena, da bi si opomogla od hude zime. Vsi nastopajoči liki iščejo nekakšno spravo, tako s sabo kot v medosebnih odnosih in s svetom. Zato se umaknejo v gozd, ki se izkaže kot najprimernejši prostor za tovrstno početje. Ta podoba pa seveda ni brez pomena, temveč je vtkana v vsebinsko plat knjige; v bistvu dopolnjuje notranje doživljanje Agne